Se dogaja

Čeprav je zima že v polnem razmahu, no ja tiste stoletne višine snega vsaj pri nas ni bilo, nas je zgrešila za kakšnih 100km, se pri nas dogaja marsikaj okrog hiše, pa še kaj drugega tudi...

Kar se tiče hiše smo takoj po novem letu naročili okna in vrata. cel projekt. Sicer sva imela vse več ali manj v glavi, no nekaj v načrtih tudi, a ko pride na vrsto konkretna izmera, pa le pride do kakšnih vprašanj in dvomov.  Katera na kip, kam se odpirajo, kje bo kljuka, katero se bo odpirala samo na strežaj, višina, kje bodo žaluzije, kakšna stekla... Najbolj se nam je zataknilo pri vhodnih vratih. Marjetka je imela v mislih točno določena vhodna vrata, tako je imel dobavitelj kar nekaj skakanja okrog tega.  No na koncu smo le prišli do želenih VHODNIH VRAT! Pokažemo konec meseca, ko naj bi jih nam predvidoma zmontirali.

Danes je bila na vrsti elektrika in internet in podobne povezave. Pri internetu ni bilo dvoma, tudi kable bomo imeli do določenih prostorov ni vse v wifi-ju. Tudi pri vtičnicah in stikali nismo šparali, bolje kakšna več, kot premalo, da ne bodo potem po celem stanovanju ležali kakšni dodatni kabli. Se pa je zataknilo pri stropnih lučeh. Kakšne? Vgradne, nadometne, da bodo led svetila nam je bilo jasno.  Za vgradnje je potrebno znižati strop z gips ploščami, za nadometne je treba betonski strop zbrusiti, Seveda gledamo tudi na stroške in kot sedaj zgleda, bomo najboljša kombinacija obeh. Malo zaradi estetike, malo zaradi svetilnosti, malo tudi zaradi stroškov.

Naslednji teden naj bi zidarji popravili tudi našo največjo moro pri gradnji. Stopnice namreč. Projektant je namreč projektiral preozke stopnice, zidarji so jih kratko malo naredili. tako je pač bilo v načrtu. Zdaj jih bodo pa skupaj popravljali...

Sicer pa smo tudi začeli s projektom prodaje stanovnaja. Če hočemo dokončati tole našo hiško bo pač treba prodati stanovanje. V prvi fazi bomo prodajali kar sami, smo dali oglas na Bolho in Nepremičnine. Za tipanje bo zaenkrat dovolj, potem bomo se lotili še kakšnih drugih prijemov. Je bilo potrebno najprej pridobiti energetsko izkaznico, brez nje te pri prodaji stanovanja čaka kazen, ki je večja kot sama cena energetske izkaznice.. Ta naj bi povedala bodočemu lastniki kako se nepremičnina energetsko obnaša, če lahko tako imenujem. Pa ni problem,da je to treba narediti, problem je,da je to treba plačati. Dobrih 140€ smo dali. In kaj bo izvedel nov lastnik? Potrebno bo narediti fasado na južni strani. Vemo. Planirano v letu 2016, ko bomo zbrali vsi stanovalci dovolj denarja. v pravi fazi je bila najbolj pomembna severna in vzhodna in zahodna. Smo s 15 cm fasado ogromno prišparali, in to tako,da skorajda eno leto nismo plačevali  stroškov ogrevanja. Potem priporočajo rekuperacijo. Bomo imeli, samo v naši hiši. Največji absurd v energetski izkaznici pa je stavek: "Priporoča  se ugašanje luči v nezasedenih prostorih". Prosim? Ko smo to prebrali nismo vedeli, ali bi se smejali ali jokali...

Pa še kaj okrog teka. Nula čista nula. No ja, v tem letu sem enkrat pretekel 10 km in enkrat 5 km in to je bilo čisto vse. Glede na to, da sem trenutno na terapijah za išias, računam da bom konec meseca le začel počasi se resno pripravljati za tek trojk. Bolečina počasi odhaja, kar pomeni,da se zjutraj ob vstajanju sprašujem: A danes pa nič ne boli? Sicer se moja kompanjona iz ekipe srčnih še nista čisto izjasnila, a verjamem, da že čisto resno trenirata, če pa ne. pa še imata čas ;)

Če dodam, da smo v začetku leta kar nekaj skakali okrog zdravnikov zaradi Marjetkine noge, pa še do danes ni jasno zakaj šepa, potem  se nam resnično dogaja, da o Aninih obveznostih sploh ne govorim.  

Boj z išiasom

Kot sem že zapisal, najprej boleč križ nato bolečina iz ritnice v levi gleženj, ki onemogoča normalno hojo, sedenje. Nato cel kup tablet, ki vplivajo na psihofizično sposobnost, katere pa ne pomagajo kaj dosti, oz. samo blažijo bolečino. Ja to je išias. In ne znebiš se ga kar tako z levo roko.

Pomagala naj bi telovadba oz. vaje za moč, A v začetni fazi bolečin se vsaj pri meni ni pokazala za pametno idejo. Verjetno bi bilo potrebno bolj po pameti. V tej fazi ugotoviti ravno pravi prag bolečin je bila prava umetnost. Hoja dober km je bila včasih prava muka, spet drugič užitek in s telovadbo ni bilo nič drugače.

Tako mi ni preostalo drugega, kot, da po RTG-ju hrbtenice, ki je potrdila išias se zatečem k terapijam, še prej seveda k ortopedu. To pa pri nas seveda traja. Tako se po priporočilu odpravim do športnega maserja, ki me z sedmimi terapijami oz. masažami spravi tako daleč, da konec meseca avgusta le začnejo počasi popuščati bolečine. A še daleč do tega, da bi bilo bolje.

Vmes se prijavim tudi na pregled pri Mo-Gy zdravniku manualne medicine. Po pregledu ugotovi, da ni bojazni,da se to nebi dalo ozdraviti. Priporoča da po končani terapiji, telovadim, hodim na fitnes, plavam, teka pa seveda ne priporoča. Ampak kaj, kljub plačilu je treba počakati dober mesec, vmes pa naj bi počival in se izogibal hujšim obremenitvam.

In tako sem prejšnji teden naredil še zadnjo od petih terapij, ki so mi občutno izboljšala stanje, čisto odpravila pa še ne.

In ker se je Marjetki zaluštal tek, sem seveda šel zraven, že med terapijami. Če sem še prvič hodil, sem drugič že tekel zraven nje. In včeraj sem prišel tako daleč,da sem brez problemov pretekel 6 km in to brez bolečin. In danes še sprehod na Vranji Vrh. Tokrat ne bom rekel,da sem bil čisto brez bolečin, a očitno sem na pravi poti.

Sedaj pa bo potrebno čisto zares začeti pridno telovaditi. Mogoče mi celo uspe zmanjšati tudi ta žlauh okoli trebuha. No če pa smo že pri teži.  Delni paleo oz. znižanje OH-jev v prehrani še kako deluje. teža se je ustalila na cca. 94 kg in že nekaj časa je tako. Za kaj več pa bo očitno potrebno več migati.

Na terapije preko zdravstva pa sem naročen v začetku februarja, Pa še podpisati sem moral, da se strinjam z daljšim rokom kot štiri mesece, kolikor naj bi bila normalna čakalna doba. Ni kaj za dodat.

Išias ob nepravem času

Najprej me je nekaj začel boleti križ, ko sem na parceli podiral betonski zid ob uti, kjer nameravamo narediti malce večjo teraso, čez nekaj dni pa so se pojavile bolečine od boka navzdol v nogo. Seveda nisem takoj letel k zdravniku, ko pa nisem skorajda mogel več stopiti na nogo pa je le bilo treba stopiti do njega oz. do nje. Enotedenska kura z dvema injekcijama na dan je delovala čudežno saj so bolečine skorajda izginile. Seveda sem takoj nehal jemati tudi Naklofene in Apourine, slednje naj bi bile namenjene za sproščanje mišic, po njih pa postaneš zvečer kar hitro zaspan, naslednji dan pa  ti je čisto vse ravno in vseeno in vse potek tako na izi, tudi v službi. :)

No po nekaj dneh brez tablet so se bolečine začele ponovno pojavljati, sicer ne v tako močni obliki, a je bilo potrebno stopiti spet do zdravnika.Tako sem dobil še eno dozo Naklofenov, če ne bo bolje bo potrebno slikanje...

Je pa zanimivo, da miganje takšno ali drugačno olajša vso zadevo. Hoja se je izkazala za odlično, tudi po hribu navzgor, navzdol pa le ni bilo najbolje. Teč si še nekako ne upam, vsaj resno ne, čeprav tu pa tam med hojo tudi kaj malega pretečem. Kolo se da voziti tudi brez problema, v nedeljo sem prekolesaril celo 50 km brez bolečin. Ko sem stopil s kolesa pa je bilo vse drugače.

Veliko pripomore k odpravljanju išiasa tudi telovadba. pa kaj če se nikakor ne morem spravit zraven.  Nekako mi statične vaje ne ležijo najbolj pri srcu, raje imam dinamiko.

Sicer pa smo tik pred gradnjo, jaz pa se prav še sklonit ne morem, kaj še le, da bi kaj težjega prenašal. No, saj ne bomo sami zidali, a vedno bo še kaj za postorit. Saj pravim išias ravno ob nepravem času.

Prej in potem

Vse skupaj se je začelo z Ano. Kar naenkrat je v svojih najstniških letih spremenila svoj pogled na hrano. Iz vsejedca, ki je pojedel prav vse, kar se je našlo na krožniku, je čez noč postala nekdo, ki gleda na vsak grižljaj. Na začetku sva oba z Marjetko kar burno reagirala.  Niti eno kosilo se ni dalo več normalno skuhati. Enkrat ne bo jedla mesa, spet drugič testenin, če pa že, pa izključno polnozrnate, tretjič ne eno, ne drugo. Vse skupaj v smislu ločevanja prehrane po Montignacu. No, vsaj tistega vodnega dneva ni imela.

Le kaj ona v svojih letih potrebuje diete, sva se spraševala? Bulimija in podobne stvari so nama šle po glavi, Ana pa naju je prepričevala, da se ne gre nič drugega kot zdravo prehrano. Kar naenkrat se je v naši kuhinji znašlo več zelenjave, sadja, kar je bilo seveda pozitivno, tisto gledanje ali živila vsebujejo E-je, pa nam je šlo kar pošteno na živce. Sčasoma pa sva se sprijaznila, no, pa tudi Ana se ni več tako drastično in dosledno držala Montignacove diete. Ločevala je pa še kar naprej. A se je dalo vsaj normalno kuhati, tudi kakšen pogovor dan prej, kaj bomo kuhali, je pomagal, da ni več prihajalo do burnih reakcij zaradi prehrane.

V samem začetku naju je prepričevala, da bi morala tudi midva ločevati, bolj skrbeti za svojo prehrano. Seveda se nisva dala. Testenine v takšni in drugačni obliki so del našega vsakdanjika in so na vrhu našega kuharskega seznama. Pa še hitro se jih da v dandanašnjem tempu življenja pripraviti. Brez testenin nam pač živeti ni. In to ne tistih polnozrnatih, tiste ta bele so ta boljše, pika. Rjavi riž, kuhati ga je treba eno uro, pa še ni kuhan. Pa smo ga drugič namakali nekaj ur pred kuhanjem, pa je bil še vedno vmes nekuhan, pa okus po dimu je imel. Sem ga jaz namreč kuhal, pa ga nenamerno zažgal. Eh, to je že druga zgodba...

Pa je prišel paleo november. Nekaj se je v meni začelo premikati. Tudi v naši špajzi so se znašle samo polnozrnate testenine, celo pirine, ki jih je Marjetka naredila sama.

Beli sladkor smo že zdavnaj zamenjali za rjavega, no, čisto popolnoma ravno ne, nekaj malega še jaz porabim za kamilični čaj, zadnje čase pa še to več ne...

Vse skupaj je začelo sovpadati s telovadbo, oz. "pametno vadbo", ki jo organizirajo v naši telovadnici Herbalajf-ovci. In ker ima  prste vmes tudi naš nečak Bojan, sem seveda šel pogledat in ugotovil, kako sem nerazgiban. Kaj nerazgiban, čisto trd, trebušnih mišic, kot da nimam. No, v resnici sem naslednji dan ugotovil, da jih celo imam. Prsti na nogah so nekje daleč, je Ana potem praktično uprizorila, zakaj ;)

Potem pa je prišla še oddaja na RTL II . Oddaja prikazuje, kako se spopadati s preveliko težo. V oddaji  natančno spremljajo enoletno hujšanje. Izbranci imajo 150 kg ali  več in v letu dni prepolovijo svojo težo. Recept pa naj bi bil preprost, paleo prehrana in veliko gibanja.

Potem je sledilo moje poglabljanje v paleo. Kar naenkrat mi je postalo všeč. Če Marjetka pravi, da se ne more odreči testeninam, se jaz nikakor ne bi mogel odreči mesu. Še jajca, katerim sem se ponavadi izogibal, so naenkrat pristala na mojem jedilniku. Skleda solate s popečenim piščančjim mesom, pečena slanina in jajca, šmorn z banano in jajci... je postalo odkritje, odrekanje ogljikovim hidratom pa tudi.

Se pa v resnici čisti paleo način prehrane (še) ne grem. Za začetek sem se odločil, da se ogljikovim hidratom odpovem v službi, pri malici. Ne morem opisati pogleda naše kuharice, ko sem prvič naročil samo meso in solato. Mi je hotela dati namesto krompirja riž... Ogljikovim hidratom se poskušam odrekati predvsem v popoldanskem času, torej za kosilo, za večerjo pa jih nikakor nimam na krožniku. Torej, več ali manj je ogljikohidratni le zajtrk, ni pa pravilo. Tudi pri čaju sem se začel odrekati sladkorju. Vam povem, da zna biti na začetku zelo grenak, a sčasoma se navadiš. No, pri zelenem se ga še nisem odrekel, nekako ni pravega okusa...

Tako sem v zadnjih štirih tednih izgubil dobre 3 kg. Cilj je, da jih izgubim 10, 5 do novega leta... V mesecu, ko sem ponavadi največ kg pridobil, sem si zastavil, da bom tokrat nekaj kg  izgubil. Potem pa bom po novem letu poskušal prebiti magično mejo 95 kg,  katera se me je držala kar nekaj let. Z 90 kg pa bi rad stal na štartu Kraškega maratona konec marca v naslednjem letu.

Pa da vidimo.

Teden sprememb

Najprej je bil na vrsti kardiolog, ki mi je dal odgovor. Še lahko tečem. Jupi. Problemov s srcem torej nimam. Za težave s padcem pritiska po večjih obremenitvah pa mi je svetoval,da pred tako obremenitvijo raje  vzamem polovičko tabletke, ter, da se izogibam praksi ki sem jo uporabljal do sedaj, ko je sploh nisem vzel. Baje lahko tako pride do nekakšnega šoka, posledica pa je nenormalni padec pritiska. Od veselja sem si kar nabavil nove copate ;)

S tem se je pa tudi končala moja era bosonogega oz. minimalističnega teka. Leto dni vztrajajnja se očitno ni obneslo. Pokazalo se je,da le ni vse v glavi, oz. drugače povedano, pokazalo se je,da ni vse v tem,da verjameš. Se pa je pokazalo,da imajo pri tem načinu teka kilogrami zelo veliko težo. :)

Torej so le vse tiste bolečine okoli srca le posledica poškodbe ramena, kar je tudi ugotovil ortoped. Seveda sem najprej moral seči v žep, ultrazvok pač zdravstvo več ne plačuje. Kako bi brez ultrazvoka ugotovil kaj mi je pojma nimam. Se mi zdi,da te nekako prisilijo, da plačaš. Ampak meni se to vse skupaj že vleče tako dolgo, da nisem niti pomišljal. Torej ultrazvok je pokazal,da naj bi šlo za Burzitis. Vsled tega dobim napotnico za fizioterapijo. Čakalna doba tri mesece. če pa sežeš v žep, pa ni čakalne dobe. Torej v ponedeljek me čaka prava terapija. Še uro sem si lahko izbral izven delovnega časa. Sedmo zjutraj!

Sicer pa mi je v resnici že brez terapije malce bolje, ali pa se le tolažim. Ampak prejšnjo soboto sem presegel samega sebe. Na Never Give Up-u na stadionu Poljane mi je uspelo preteči celih 17 km. Toliko skupaj nisem pretekel, že zelo, zelo, zelo dolgo. Če dobro pomislim, od lanskega decembra. Standardno me je pričelo boleti  rame pri šestem kilometru, pri 10 km, ko sem nameraval končati, se za nekaj krogov zaklepetava z Borisom in potem je šlo do konca prireditve. Kar nisem mogel verjeti.

In tako so mi naenkrat spet zrasli apetiti. Mogoče pa enkrat le...

. 

Od spodaj navzgor?

Po včerajšnjem izvidu RTG-ja levega ramena je jasno, da imam poškodovano nasadišče dolge glave bicepsa, karkoli pač že to pomeni. Tako sem po nekaj mesecih čakanja  le zvedel zakaj imam zadnje mesece težave pri teku. Obstajala je tudi bojazen, da bi lahko bilo kaj narobe tudi s srcem , a na dokončno zanikanje teh težav bo treba počakati na začetek junija ko sem naročen pri kardiologu. V začetku junija sem naročen tudi pri ortopedu in takrat se bo bolje vedelo, kako in kaj. Zaenkrat je bilo rečeno, da nič kaj dobrega...

To pomeni,da se vsaj kar se tiče letošnjih tekov nisem preplaniral.  v Radencih bom 10tko že nekako spravil skupaj, čeprav je že zelo, zelo dolgo nisem tekel. Bolečine v levem predelu prsnice in ramena se pač pojavijo že mnogo, mnogo prej, a sedaj vsaj vem, da ne zaradi srca. Je kar olajšanje. Sicer pa je bilo treba v zadnjih mesecih marsikaj razčistiti, v glavi, se sprijazniti. Sprijazniti se, da ne zmorem več solidnega teka, da ne zmorem Šentiljske... Težke borbe, ki so misli odnesle marsikdaj drugam. Tudi tako daleč, da nikoli ne bom več zmogel, da se staram. Pa ni bil problem samo v mislih, hudič je, ko se človek tako tudi počuti... 

Vse skupaj se je v resnici začelo lani  na Formaratonu, ko je odpovedalo koleno. Od takrat je šlo še vse samo navzdol.  Vmes je bila še moja 50tka, pa maraton v Radencih, a vse je bilo več ali manj na silo. Pa nisem čisto odpovedal, sem našel veselje v tekih z Marjetko, ko sva skupaj trenirala za njeno prvo 21tko na Ljubljanskem maratonu. Od kod sem našel energijo,da sem na Sladkih6 pretekel maraton mi še danes ni jasno, da pa sem v Crikvenici pretekel daleč najboljši polmaraton zadnjih nekaj let, pa je bil tudi čudež. Potem pa je v resnici šlo še samo navzdol in tam nekje decembra so se tudi začele moje težave z ramenom. Najprej ignoriranje bolečine, saj bo, potem nekaj tabletk pa ni bilo nič bolje, obisk zdravnika, naročanje,slikanje in evo ga, pa je že konec aprila.

Maraton Radenci, tokrat dva kroga

Prvič sem tukaj tekel davnega leta 1993 in kar pomnim razmere niso bile nikoli idealne, vsaj zame ne. Vročina pač ni moj prijatelj. V bistvu pa se v teh dneh sprašujem zakaj pa ne? Nekaj očitno delam narobe, ampak to je že druga zgodba...

In prav zaradi vročine sem vedno odlašal, letos pa sem se predvsem zaradi Biela odločil, da poskusim. Pa je poškodba kolena naredila dvom. Dva ali en krog? Treninga ni bilo več pravega, večino počivanje, koleno pa praktično pard dni prej ni več bolel, kar me je navdajalo z zelo dobrim občutkom.. Tako sem se odločil za dva kroga, ob morebitnih težavah, pa brez slabe vesti zavijem v cilj.

Tako sem začel zelo počasi, v okvirju končnega rezultata petih ur. Začetna dva kilometra sicer kar prehitro, potem pa sem zategnil ročno zavoro, predvsem zaradi kolena. Hotel sem ga čuvati. Pijem na vsaki okrepčevalnici. Nakazovalo se je, da le ne bo tako ugodno vreme, kot je najprej kazala napoved. Kozarec izotonika, kozarec vode in to na vsaki postaji. Radota srečam na mostu čez Muro, malce za njim še Samota, kmalu za tem me za en krog še prehiti zmagovalec Kosovel Mitja. Takrat spoznam ,da sem res počasen, tega pač nisem pričakoval. Pa nič ne de. Koleno je zdržalo prvi krog, nekih problemov pa tudi nisem imel, čeprav je Rado kasneje rekel, da me tako ubogega še ni videl. Ja očitno je bilo nekaj na tem. Obrat po prvem krogu, pa je nekaj posebnega. Pravi užitek je bilo zaviti v drugi krog. Družba TF navijačev fenomenalna, Marjetka me po svojem odtečenem 10. km teku čaka s flaško vode v roki in ker jo odklonim najprej misli, da bom zaključil, potem pa le ugotovi, da se podajam v drugi krog.

Potem se je začelo. Najprej tisti občutek, da bo vroče. Pri tistem malem klančku navzdol čez most prvič začutim koleno. Ojej,  tukaj se bom torej vračati? Kakšen kilometer kasneje o bolečini bi bilo več ne duha ne sluha. Super! Potem naletim na vodno postajo, kjer je pijača že topla. Kar jezen sem postal, mislim, da sem jim celo zabrusil, kako lahko imajo tako toplo pijačo. Pa na srečo naprej ni bilo tako, ampak že ta misel,da  bo pijaća v drugem krogu pretopla me pač ni navdajala z nekim navdušenjem.

Tako mi je nekako šlo do 30 km.  Potem je začelo štrajkati koleno. Najprej tista pekoča bolečina na desni strani kolena. Do konca me je bolela že cela noga, kaj noga koleno spredaj, koleno na levi strani, potem že gleženj, pa boki...očitno posledica nekega nenaravnega stopnja, da bi oblažil bolečino. Potem se je oglasil še želodec. Kot, da bi mi kaj obležalo. Tak nek čudno neprijeten občutek je bil. Tako se nekako vlačim do cilja in to predvsem po zaslugi, da je glava še vedno na svojem mestu.  Vsaj nekaj.

Proti cilju spet bučno navijanje TF-jevcev, ter končno cilj v katerem stoji Marjetka z fotoaparatom. Kljub vsemu v cilj z nasmehom, samo nasmeh je bil bolj grenak.

Pa tako ni bilo še vsega konec. Ponovila se je tista zgodba izpred nekaj let. Samo v malo hujši obliki.. Kar nekaj časa sem odležal v avtu, ki je na srečo bil v senci, da sem vsaj malo prišel k sebi. Moje telo je totalno odpovedalo. Moram priznat res čuden občutek. Šele čez kakšne pol ure mi je le bolje. Čeprav najprej nisem hotel nič slišati o hrani, le pojem en čvapčič, ki jih prinese Marjetka, še dva potem spravim vase. Kar odleglo mi je, ko sem se začel počutiti bolje. Pizza pri Agati je potem že prav sedla, pa še norčije so bile na vrsti ;) Fotka sicer ni najbolje uspela.

Zanimivo pri vsem tem je, da se mi to vedno dogaja ob vročih dnevih. Nikoli ko je hladno. Če samo pogledam lanskoletne Grosuplje. Kljub pretečenim 100 km, nisem imel nikakršnih problemov, pa tudi vročine ni bilo. Tek na Vrbskem jezeru dve leti nazaj, strahovita vročina, 21 km podobne težave, kot v Radencih nekaj let nazaj na 21km. Logarska lani 75 km, vročina, a mi uspe brez podobnih težav, Balaton letos tudi.  Zdaj pa bodi pameten...

Tako,sedaj me čaka zaslužen počitek, ki sem ga sicer planiral po Bielu. A letos pač Biela  ne bo. Tekel bom seveda še naprej, odpovedal pa se bom vsaj za nekaj časa dolgim tekom, kolo v kleti pa me tudi že čaka :)

GPS zapis

Zavedati se

• Zavedati se, da je zob sestavni del človeškega telesa in da ne preneha boleti sam od sebe, tako kot sem mislil v rani mladosti, ko sem "pobegnil" iz zobne ordinacije. Ravno v trenutku, ko me je medicinska sestra poklicala me je namreč prenehal bolet. Seveda sem bil čez pol ure nazaj.


• Zavedati se, da je tudi glava sestavni del človeškega telesa. In če ni prazna, lahko boli. Ali še huje, vnetje sinusov, ki povzroča neopisljive bolečine.


• Zavedati se, da Lekadol+ ni čudežno zdravilo za zgoraj našteto. Nekateri so hodili kar nekaj časa v šole,da nam lahko pomagajo.


• Zavedati se, da je potreben samo trenutek nepazljivosti, da povzročiš prometno nesrečo. Na "srečo" samo z materialno škodo. Si ne znam predstavljati, kakšen občutek krivde ima človek, ki povzroči nesrečo v kateri so poškodovani ali bog ne daj še kaj huje.


• Zavedati se, da vse vedno ne gre po planu. Da kdaj tudi na moji poti omagam, da obstajajo trenutki, ko tudi v moji glavi ni vse "naravnano" tako kot treba.


• Zavedati se, da tudi v športu kdaj odpovem, tako kot včeraj


• Zavedati se, da imam ob sebi moje najdražje in da zna biti velikokrat tudi veliko bolje.

Mojih Borških 10.000 :(

Če ne drugega, mi je vsaj prvemu uspelo napisati poročilo.

Pidžama

Zadnjič, enkrat v decembru, sem doma na glas razmišljal, kako dolgo že ne uporabljama pidžame za tisto najljubšo nočno opravilo, spanje torej.  Sem moral pogledati daleč nazaj in na koncu ugotovil, da jo vsaj dvajset let nisem imel. To sicer ne pomeni, da sem spal gol. Tako imenovane boksarce in kratke bombažne majice, zadnje čase predvsem tiste ta bele, ki jih dobim na razno raznih tekih, so bile moj  redni spremljevalec, tako pozimi kot poleti.

In Božiček se je odločil, da bo prekinil mojo tradicijo.

Sem bil kar takoj navdušen in že drugi dan sem na Borštu splal vsaj v spodnjemu delu pidžame, zgoraj  pa sem še vedno imel majico, tisto bombažno "tekaško" Potem pa je pidžama za nekaj časa obležala v omari.

Že prejšno nedeljo popoldan se po Zimski ligi na Pohorju nisem prav nič dobro počutil,  ponedeljek pa je pokazal, da sem  več kot očitno staknil prehlad. Do srede je še nekako šlo potem pa se v sredo ponoči zbudim in tresem se kot šiba na vodi. In takrat je bila pidžama, kot naročena pri roki. Skok v njo je bilo prav blagodejno dejanje.

V četrtek zjutraj se zbudim čisto zbit, in tako ostanem kar doma, ter se naročim pri moji osebni zdravnici, saj sem bil prepričan, da to ni samo prehlad. Ampak zdravnica me  po strokovnem pregledu pomiri. To je "samo" prehlad. Sicer z dodatkom, da tudi prehladi niso več to, kar so včasih bili. So se baje začeli učiti koga in kako naj napadejo...

Danes sem  imel dovolj tega trodnevnega poležavanja, gledanja televizije, branja knjige in buljenja v računalnik.  Dost mam, sem si rekel in šel na krajši sprehod, okoli ribnika. Na koncu ugotovitev, da je to bil pravi podvig ni nič kaj spodbudna.  Čez dober mesec maraton v Veroni jaz pa brez moči. Malo me le skrbi!

(Ne)Zmorem

Včerajšnji dan naj bi bil namenjen raftanju po Muri. Naj bi bil predvsem zato, ker se je zaradi obilnih padavin vodostaj Mure dvignil tako, da smo morali zadevo odpovedati.  Škoda, še toliko bolj, ker sem včeraj ob pogledu na Muro imel občutek, da smo se pri odpovedi prenaglili. Pa drugič, čeprav se že zdaj poraja vprašanje, kdaj se bo sploh našel čas za drugič.



In tako se je kar naenkrat našel čas za vse tisto, čemur sem se pretekli vikend moral odpovedati. Ultrabalatonski trening v obliki dveh dolgih tekov v dveh dneh je odpadel zaradi kolena. In ker je se je koleno kar naenkrat pozdravilo s pomočjo kolenskega traka, je bilo samoumevno, da to storim ta vikend. Sicer ne v takšni obliki kot sem si ga najprej načrtoval, kakšno polovičko v soboto, v nedeljo pa kakšen krajši tekec, ravno toliko, da vidim, če zmorem.

Tako se v soboto odpravim na mojo klasično polovičko. Začetek tam nekje okrog 10. ure, približno tako kot štart prve predaje na Ultrabalatonu. Že sam začetek ni bil nič kaj obetajoč. Polna glava od napornih dnevov preteklega tedna se nikakor ni hotela spraznit. Praktično je bil to tek na silo, enostavno zato, ker pač moram. Pri meni pač mora za dober tek vse klapati, od A do Ž, kakšen Š in Č  že lahko manjka, v glavnem pa jaz nisem tak kot tale dva (eden in drugi).

Skratka, če se je že začelo na silo, tudi nadaljevanje ni bilo nič kaj boljše. Že pred 10. km me je začelo pobirati in prav vesel sem bil novozgrajenega stolpa ob Muri. To pa si ja moram ogledati. Velikokrat sem že tekel tod mimo, ko so ga postavljali, še večkrat, ko je bil vzpon na njega še prepovedan, sedaj pa se je prvič zgodilo, da bi si ga lahko ogledal. Seveda, to bo pravi počitek,  si mislim in se začenjam vzpenjati. Sicer ne vem od kod mi ideja, da bi lahko bil vzpon počitek, a nekako sem se le zdeval na vrh.



Pogled na Muro mi da vedeti, da bi bilo sedaj definitivno bolje raftati po Muri, kot pa se naganjati po tej vročini. Seveda sem si okolico z vrha stolpa kar dobro ogledal, počitek pač, a slej kot prej sem moral dalje. Pa sem šel, saj mi kaj drugega ni niti preostalo, sedaj sem se namreč začel počasi vračati proti domu. Km niso minevali nikamor, pot se je vlekla, jaz pa vedno bolj počasen in brez moči. Tek je postal hoja in vsak poskus teka se je končal klavrno, s hojo namreč. Nekje ob poti, tam nekje na 15. km, sedem na klop, enostavno ni šlo več dalje. Vzamem si pet minut počitka. Nato nadaljujem s tekom, a ne za dolgo, spet hodim. Ja hudiča, kaj se to dogaja?  Koleno hoče, vse drugo pa noče. Se je resnično nabralo v moji glavi toliko balasta, da teza, vse je v glavi, pade na rodna tla, ali pa je kriva prehrana, ki ji nisem posvečal kaj preveč pozornosti glede na ta tek, ali sem imel premalo pijače, ki sem jo tovoril s seboj in mi jo je že počasi začelo zmanjkovati, je kriva vročina? Tisoč in eno vprašanje se mi je rojevalo po glavi, odgovora pa od nikjer.

Vedno več je bilo hoje, še huje pa se je začelo dogajati po poti od Cmureka proti brodu. Truma kolesarjev je nasproti mene  švigala kot na kakšni tekmi formule ena. Toliko še jih tukaj nisem videl na kupu. Čeprav je cesta dokaj široka, sem moral resnično paziti, naenkrat je cesta postala preozka. Takrat sem se spomnil, da so to sigurno kolesarji, ki so se udeležili Tur de Mur, potovanje  s kolesom od izvira Mure do izliva Mure v reko Dravo. Verjetno se jih je večina udeležila "samo" tretje etape, meni pa se  je kar stožilo po mojih kolesarskih časih, v bistvu pa je ta Tur zame še nedokončana zgodba. Mogoče pa še kdaj...

Skratka, najraje bi nekoga vrgel s kolesa, samo da bi čim prej končal morijo tega teka. Na koncu sem več hodil kot tekel.  Čeprav nisem bil sposoben več preteči niti sto metrov, sem se na koncu strahovito potrudil, da sem na cilju pri brodu (v resnici bi moral narediti še dobrih 400m, da bi bila polovička kot treba) z zadnjimi močmi pritekel v cilj, pa še tu me je ustavila truma kolesarjev, ki je prihajala nasproti in se ustavljala pri brodu. Hvala bogu, KONEC!!!

Domov sem prišel popolnoma zdelan, utrujen in čisto odklopljen, noben moj dosedanji tek ni bil temu podoben, noben maraton, ma kaj, vse skupaj je bilo kot da bi bil na ultra, ultra, ultra maratonu!!! Takrat pa mi kapne. Alo, kaj pa pritisk?? Pa da nimam spet visokega? Merim si ga že nekaj časa ne, sem se toliko streniral, da poslušam svoje telo in čutim kadar je kaj narobe. Potem pa me preseneti, 90/60. Pa saj ni čudno, da sem bil tako šibek in brezvoljen. Od kod sedaj tako nizek, pojma nimam, a sem se zaklel, da brez soli ne grem več nikamor.

Nato so se začeli porajati dvomi. A sem sploh sposoben še narediti en tek naslednji dan. Kaj pa noge, kaj pa glava... Ponovno polno vprašanj. Pa se spomnim, kako padalci, ki se jim ne odpre glavno padalo in pristanejo z rezervnim, takoj po takem skoku nemudoma na novo zložijo svojo prej neodprto padalo in hop nazaj v letalo, z enim samim namenom, da izgubijo strah.

Tako se danes zjutraj zarana odpravim. Doma še vsi spijo, jaz pa s popolnoma drugimi občutki kot včeraj odrinem na pot. Kakšnih bolečin od včerajšnjega dne ne čutim, počutim se odlično, petje ptic, vonj po bezgu in šumenje Mure mi dajo novo energijo in zaupanje, da zmorem.



In res, pot zmorem brez problemov, če odštejem tek po visoki travi ob Muri, kjer mi skorajda na začetku popolnoma premočijo teniski. Pa me ni motilo.  Tokrat je moja glava na mestu in komaj sedaj vse skrbi prejšnjega napornega tedna vsaj za hip odletijo tam nekam, kjer ni ovir.



In tako na koncu tudi ni bilo ovir, da ne bi  popoldan kosil travo na parceli.

Ni ga lepšega kot pokošena trava na parceli ;)

Koleno

Nedeljski obvezni jutranji tek. "Samo" 16 km mi ni bilo namenjeno, sem moral obrniti prej. Glava je hotela, koleno pa ne več, na koncu je zmagalo koleno!

Sedaj imam v planu  teden dni počitka.  Kaj hočem, očitno je telo tako hotelo.  Upam, da bo naslednji teden že bolje, ker drugače bo vrag!!

Zadetek v polno

Niti sanjalo se mi ni, da lahko takšna sprememba spremeni vse. Najprej prvomajske počitnice in odlična teka z pridihom morja, po katererih se je dalo sklepati, da počasi prihajam ponovno v staro formo,  še prej pa obisk osebne zdravnice.

Ma mi je to skaknje pritiska šlo že prav na živce. Nobenega pametnega teka nisem več spravil skupaj. Vseskozi neko vrtneje v glavi, posledica padca pritiska med tekom, slabo počutje, razdraženost, skratka nič kaj pametnega ni bilo videti za naprej. Pa se oglasim pri svoji zdravnici, ki mi svetuje, da naj poskušam tablete za zniževanje pritiska jemati zvečer, momogrede pa mi še da napotnico za kardiologa, če bi slučajno bilo še kaj drugega narobe, baje je tako ali tako dolga čakalna vrsta. Pa se naročim po praznikih. 22. november je resnično daleč, se človek kar vpraša kaj sledi če je nekomu sila, verjetno privat in plačat. Lepo ja. No mene to očitno več ne skrbi. Ne moreš verjeti, a ta spremeba jemanja tablet iz jutra na večer je bila pravi zadetek. Kar ne morem verjeti kako ustaljen pritiska imam. Nič nihanja gor dol, nič padca med ali po teku, počutje tudi odlično.

Sem pa najprej kar dvomil. Spremebe so se namreč pričele med počitnicami v Umagu. Ja sem si misli to je to, odklop popoln odklop od službenih zadev, lepo mirno življenje brez stresa,  ko pa bo spet treba delat pa bum. Pa ni bil, stres v službi kar dalje, pritiska pa kar dalje ustaljen. Če bo šlo tako naprej se nimam kaj pritoževat.

Če sem se še kakšne tri teden nazaj bil v skrbeh zaradi Ultrabalatona ni več dileme, še prej pa seveda Radenci!

Spremembe

Nedelja mi je dala misliti. Mislim, da se je vse skupaj začelo že kakšen teden prej. Dober mesec je namreč od takrat, ko mi je zdravnica dvignila dozo moje "priljubljene" jutranje obveznosti. In več kot očitno je, da je višja doza naredila svoje, če mi prejšnja "normalna" doza ni pomagala je dvojna doza naredila svoje. Pritisk je padel v normalne okvire s tem pa se je spremenilo tudi moje počutje.  Ampak zanimivo na slabše, visokega pritiska praktično nisem čutil, normalni pa mi očitno povzroča težave, vrtoglavico in podobne zadeve.  Prav zanimivo. Baje se mora telo na novo "stanje" privaditi in ko pogledam  nazaj bi lahko to bil vzrok moje nedeljske polomije.

Po dolgem in temeljitem premisleku sem tako spremenil (v resnici s težkim srcem) moje tekaške plane  za to leto oz. do takrat ko bom čutil, da se lahko pripravljam tudi na drugačne izzive.  Več kot polovičko maratona ne bom tekel, vsaj nekaj časa ne, to pa ne pomeni, da ne bo še sedaj spomladi, padla pohodniška Šentiljska, tudi na Formaratonu bom, o Ultrabalatonu pa tako ni za izgubljati besed. Maraton torej odpade. Vsemu temu bom prilagodil tudi moj trening.  Teki bodo krajši, če bo šlo, tudi malo bolj intenzivni vsaj enkrat tedensko se bom poskušal podati v tempo teke. Dolgih tekov ne bo kaj dosti, so mi tako ali tako že presedali to zimo . Jih nisem nekako delal s pravim veseljem, bolj na silo je šlo vse skupaj, če seveda odštejem Šentiljsko pot, ki pa mi je prav vedno v užitek.



Petnajsti marec je tisti dan, ko začne po dolgi zimi ponovno voziti brod čez Muro, mene ponavadi zapelje na tek v sosednjo Avstrijo in danes sem to kar izkoristil. Sem takoj po  službi šel tečt, samo da se rešim proge Sladkih6,  ki mi že počasi presedala to zimo! Obenem pa sem se preizkusil, kako mi gre tek. V resnici presunljivo dobro, ampak vseeno v Sežani bo šlo po pameti! ;)

Pritisk pa v višave

Včeraj sem proti koncu nogometne tekme dosegel svoj rekord  v krvnem tlaku namreč 178/111 mi ga je pogazalo na merilcu za pritisk. Moram priznati,da sem ga prav čutil, čeprav sploh ne vem zakaj sem bil tako nervozen, saj zmaga je bila pa ja na dlani.

Konec koncev se vedno pokaže,da je vse za nekaj dobro. Tisti zdravniški pregled za maraton v Gardi je nakzal, da bi znalo biti kaj na tem, sistematski pregled pred kratkim pa je to potrdil.  Hipertenzija bo moja spremljevalka očitno kar nekaj časa, kar pomeni, da sem pristal na tabletah

in v roki z celim kupom napotnic, od slikanja očesnega ozadja do slikanja ledvic.

Baje redna rekreacija  pomaga k zniževanju krvnega tlaka, tako da je konec s počitkom ;)

Da bom mirno spal

Da zdravniško potrdilo potrebujemo smo več ali manj videli praktično vsi že ob prijavi na maraton. A očitno ni nihče jemal tega preveč resno, že zaradi tega, ker v prejšnjih letih pač tudi organizatorji niso zahtevanega potrdila jemali resno in je bilo dovolj če si podpisal ob dvigu številk dnevno potrdilo.  Resno pa se je začelo pred kakšnim tednom, ko so organizatorji ob potrjevanju štarnih številk zahtevali, da se jim dostavi izpolnjen obrazec zdravniškega potrdila.

Seveda se je začela gužva in panika. Kje, kako, kdaj do kdaj?? Sam sem bil med tistimi, ki smo se obrnili na lečečega zdravnika in po pogovoru po telefonu je bilo slišati,da ne bo nobenega problema. Ko pa moja zdravnica vidi potrdilo naenkrat ni bilo več nič samoumevno. Zahteval se je pač športni pregled za katerega pač ona kot osebna zdravnica pač ni pristojna. Opravi ga lahko namreč le zdravnik za delo in šport. Seveda pa takšne pregled ni zastojn, govorilo se je o ceni od 55€ dalje.

Ja madona 25€ za štartnino, 55€ pa za zdravniško potrdilo, ta pa je pač malo huda in tako sem mislil tudi sam. Ne dam!!!  In tako je začela delovati "borza na črno" dobljenih potrdil, ali drugače povedano kako do potrdila brez plačila.

In ravno to mi ni dalo spati. Da bi pošiljal ali celo nesel tja takšno potrdilo, ne tega pač jaz nebi prenesel. Celo noč nisem prav spal in po glavi mi niso šli kilometri in kako se bom spopadel z njimi, temveč izključno samo to klinčevo potrdilo. Tako je naenkrat bilo to potrdilo največje prepreka do Garde in za to se je bilo pač potrebno odločiti. In odločitev je bila, da le grem opravit ta zdravniški pregled, če ne že zaradi drugega pa bolj za to, da bom mirno spal, mirno odpotoval in mirno odtekel ta maraton.

Tako v petek pokličem in se naročim na pregled danes zjutraj. Saoumevno se mi je zdelo, da bo potrebno opraviti kakšn obremenilni test in podobne zadeve, da bo treba vzeti tudi kri in biti tešč pa se mi seveda ni niti sanjalo. Sem bil prepričan, da je treba preveriti pač mojo kondicjo.

Tako oddidem od doma s polnim želodcem, tako kot ponavadi, brez zajtrka pač ne grem od doma. In ko pridem tja me seveda sestra vpraša če sem tešč!!! Tešč???? Ne, zakaj???? In takrat mi je verjetno prvič dvignilo pritisk. Sem že v glavi sukal kombinacije, kako bom jutri iz službe. Glede na to, da k nam pridejo lastniki bi bila to praktična misija nemogoče. Danes je bil pač idealni dan. V glavi se mi vse suče, jezen nase, da nisem vprašal, jezen na sestro ki mi ni podrobno povedala, v končni vazi pa jezen,da sploh potrebujem to klinčevo potrdilo. Pa se le nekako dogovorimo, da opravim vsaj EKG in spirometrijo, za ostalo se bo potrebno dogovoriti z zdravnico. Saj kaj drugega mi niti ni preostalo.  Ko opravim navedeno me sprejme zdravnica, prijazna razumljiva, sva takoj rešila problemom, da nisem tešč.

A problem se je šele komaj začel. Izmerima pritisk. Hladen kot špricer sedim in sploh ne polagam posebne pozornosti merjenju pritiska. Pač pritiska še nikoli nisem imel, največ kar so mi ga izmerili je bil 145. Nato pa šok !! 170!!! Alo kaj pa te je to sedaj?? Ne morem verjet, zdravnica pa tudi ne, zato še izmeri enkrat!! Nič kaj bolje 168!!! Ja to pa ni dobro in v mislih se že vidim, kako v nedeljo sedim ob računalniku in spremljam rezultate iz Garde, tako kot sem to nedeljo iz Berlina. Ampak zdravnica je bila kot sem rekel zelo razumljiva in tako me pošlješ e enkrat na EKG naj tam malo ležim in se umirim, ob enem pa mi bodo še merili pritisk. V treh poskusih ga tako spravim na 150. No ja najbolje še ni, a bolje je že kot 170.

Tako dobim še zeleno luč, da dam še kri. No če pa se še tu kaj zakomplicira pol pa sem adijo si mislim. Pa nisem bil! Kri brez problema, celo sladkor je odličen, kljub temu, da sem za zajtrk jedel marmelado. Domačo slivovo. In ko po telefonu izvem, da me potrdilo čaka, mi seveda pade kamen iz srca. En težak kamen velik kamen!

Do maratona moram pregnati še samo prehlad, a kljub temu bom sedaj bolj mirno spal.

Prezniki pred vrati

Končno podaljšan vikend. No kar dva z vmesnimi dopustniškimi dnevi. Ja, priboril sem si še tri dni zasluženega dopusta in tako so prave počitnice pred nami. Če ne bi...

Je namreč naša mati zbolela. Angina od četrtka, tako da so naši plani padli v vodo. Pa kaj prvo je zdravje, potem vse ostalo, pa še slabo vreme napovedujejo za praznike, tako da bomo očitno počivali.

No ja bom vsaj v miru lahko pokosil travo na parceli, tudi vrta še nimamo prekopanega, pa še kaj se bo našlo.

Pa lepe praznike vam želim!

Nekje je pač treba začeti

Že dalj časa je tlela ideja v meni, z Borško obljubo pa je postala resničnost. Res je, govorim o svojih kg (nekateri boste pač rekli, a že spet?) Pa ne gre za to. Gre za to, da je pač nekje treba začeti in jaz sem začel z nakupom osebne tehtnice, ki je edini pokazatelj za preverjanje rezultatov . Tehtnica ti po končanem tehtanju ne da samo izpisa tvoje teže, ampak tudi izračuna še cel kup drugih rezultatov, sodobna tehnika pač.

In tukaj bom začel:

Teža: 96,5 kg

Telesna maščoba: 43,6%

Telesna voda: 40,1%

Mišice: 39,8%

Kosti: 5,5 kg

BMI: 30,1

2626 kcal

Ok teža že pove svoje, BMI tudi, ki kaže na debelost, kaj pa povejo ostali podatki pa pojma nimam. Če sešteješ vse procente jih je krepko čez 100, ma mogoče  jih bom kdaj razvozlal...

Za zaključek pa še to, da ne bo kdo v skrbeh. Kako mislim hujšat se mi niti še ne sanja, nimam nekega plana. Stradat ne mislim, ker vem, da to ne rodi uspeha, torej je potrebno spremeniti nekatere dosedanje navade. Čisto preprosto sem začel tako, da ne večerjam po 19 uri in čaj z mlekom pijem z samo žličko sladkorja. Bo dovolj?

Excisiotumoris

Ma ne, ni me dobil Dejan Zavec v roke, ampak kirurg plastične in rekonstruktivne kirurgije. Odstraniti je bilo potrebno bradavico, ki je v zadnjem pol leta postala malo čudna.  Očitno bom na Barbari tekel z nekaj šivi!

Na histološki izvid pa je potrebno počakati na konec meseca!

Železo

Danes sem bil ponovno krvodajalec. No saj poskušal sem bit. Premalo hemoglobina mi je resno dejala zdravnica in z darovanjem žal ni bilo nič. Naj poskusim čez mesec ali dva, pol pa se bo videli kako in kaj. Zenkrat pa ni tako hudo, da bi moral skakati okoli zdravnikov.

Nič bo trebo železo jest ;)