sreda, 09. maj 2012

Proti petdesetim malo drugače

Kako praznovati Abrahama in pri tem ne delati nekega velikega cirkusa okrog tega?  To vprašanje se mi je motalo po glavi kar nekaj zadnjih mesecev. In logičen odgovor je bil, seveda s tekom. In če že s tekom potem  je bilo tudi logično število kilometrov. Sodelujoči so bili tako ali tako že v naprej znani, kje pa bomo tekli pa je bilo seveda drugo vprašanje. Kako spraviti skupaj petdeset km iz rojstnega kraja ni ravno enostavno glede na to, da je Maribor od Sladkega Vrha oddaljen 25 km. Seveda sem najprej hotel obhoditi vse pomembne točke, zadnjih petdesetih letih, pa se je nabralo toliko kilometrov, da bi lahko bilo za kakšno drugo obletnico ;)



Tako smo začeli pred porodnišnico natančno ob 9:40. Ob tej uri sem prijokal na svet in točno ob tej uri smo se pognali iz štarta. In to tako, kot se ne požene niti svetovni prvaki v maratonu.



Potem pa se je začelo, lagoden tekec in za ogrevanje potiskanja pokvarjenega avtomobila z Ljubljansko registracijo pred Europarkom. Baje bo od sedaj naprej navijal za vijoličaste.



Železniška postaja Tezno je bila naša prva postojanka, kjer nas je čakala naša spremljevalna ekipa. Na koncu se je izkazalo, da nam brez njih nikakor nebi uspelo.



Nato skozi Tezno v Stržunski gozd.  Tukaj so me v osnovni šoli pri telovadbi izgubili in tukaj so se mnogo let kasneje začeli moji prvi tekaški kilometri.  Sem pa bil presenečen, kako je v zadnjih letih vse zaraslo.


Snemalna ekipa se je tam dvakrat izgubila, pa tudi ni zdržala do konca. Očitno je bilo prenaporno :)


Potem smo ob Dravi že malo počivali


Smo pa potem proti Zg. Kungoti začeli ugotavljati, da bo res vroče. Tista ravnina nas je kar ubijala


Smo pa zato toliko bolj olajšani prišli na prvi in zadnji daljši počitek na Juri ob Pesnici, k sorodnikom in bilo je kar veselo


in to tako, da sem že razmišljaj, kako bi kar ostali v senci mogočne češnje.  


So pa se potem zato začele zgode in nezgode. Najprej so mislili, da mi nebo uspelo, pa mi je


Nato so mislili, da mi bo uspelo, pa mi ni. Kravjo uho je pač  bilo zabito samo z enim žebljem in padec direktno na hrbet je bil neizbežen. Na srečo je edina posledica ta, da imam celo levo roko obdano z mavrico.


Je pa zato bolj varno bilo gunganje na Plaču


Pa da ne bo kdo mislil, da nismo nič tekli. Seveda smo.


Po Zg. Kungoti pa nas je čakala kar en dolgi vzpon, no ja, slika ne pove vse



in spust iz njega je bil zame usoden. Koleno je podobno kot prejšnji teden na Formaratonu odpovedalo poslušnost na 38 km. Po vzponu je sledil spust in konec mojih sanj o letošnjem Bielu. V bistvu sploh nisem bil razočaran, celo vesel sem bil, da je zdržalo tako dolgo. Še pred dvema tednoma sem bil v skrbeh če bom zmogel opraviti s tem, zame zelo pomembnim tekom. Tako ni preostalo drugega, kot da kmalu po Šentilju z Žigo zamenjava, sam sem tako mejni prehod prečkal s kolesom.


Sledil je še zadnji počitek


Potem pa neskončni zadnji kilometri, ki jih nikakor ni bilo konec, si pa zato privoščimo fotografiranje pri Murskih slapovih.



Zadnja dva kilometra se z Žigo ponovno zamenjava. Koleno se je malce spočilo in sposoben sem bil priteči v cilj na Brudu pri Muri z nasmeškom,  no ja, vsaj jaz ;)


Za konec pa zahvale, zahvale iz srca. Za tek, ki mi je pomenil vse in v družbi ki mi pomeni vse.  Kaj si človek lahko želi še lepšega za darilo?



Razen najnovejšega GPS-a


in seveda sadnih dobrot, ki so že naslednji dan krasile našo parcelo.







Sicer pa sta Rado in Aleš povedal še več in vse!


5 komentarjev:

  1. moj komentar se pa ne vidi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vse ti bomo (po)vrnili, le čak se!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Aleš, takrat bom jaz že toliko star, da... :)

      Izbriši
  3. ne vem kako, napisala sm kako fajn ideja za praznovanje pa čestitke pa tko, pa se ne vidi. no, kokrkol: super ideja za praznovanje, super poročilo, čestitam :)

    OdgovoriIzbriši