Verona maraton

Naša pot se je začela v soboto zjutraj. Po dobrih petih urah smo prišli v hotel, v katerem ponavadi bivajo slovenski tekači. Kratek počitek in že se podamo peš proti expu, ki je bil ob sami areni. Tu se je spet pokazal moj dober čut za orientacijo. Doma, na karti, je igledalo tako enostavno; od hotela greš samo ravno in si tam:) . No, v teoriji, kadar sem jaz vodič, izgleda  ponavadi tako, da se gre okoli riti v žep. Tako nekako je izgledal naš "sprehodek" do  arene.  Če ne drugega, smo videli vsaj del Verone, ki ga po vsej verjetnosti drugače pač ne bi.

Priznam, vsi skupaj smo bili že malo tečni in nervozni, ko smo končno le našli areno in ekspo, zdi se mi pa, da so nam kar zasijale oči. Ne vem zakaj, a ta gužva me vedno dela nervoznega, čeprav moram reči, da je dvig številk potekal hitro in brez zapletov. Malo še pohajkujemo po samem centru mesta, z obveznim ogledom  Julijinega balkona.

Po pravici povedano, name ta prostor ni naredil  nek vtis.  Baje naj bi se vsak, ki je tam, fotografiral tako, da Julijo prime za desno joško. Ne vem zakaj, kaj bi se zgodilo, če bi jo za levo ali za obe, in zakaj ni Romea, mogoče pa bi njega morali prijeti spodaj?! Očitno spet ena od trgovskih, ups, turističnih fint, ker pač za "šlatanje" ni vstopnine.

Skratka malo pofotografiramo in se odpravimo proti hotelu.  Že kar utrujeni končno le pridemo do hotela in kar samo po sebi se postavlja vprašanje, kako bom zmogel to pot jutri po maratonu. Dodatne tri km se zna kar vlečt. Zvečer od utrujenosti kot klade pademo v posteljo, na koncu se izkaže, da sem ta dan bil bolj utrujen kot na sam dan maratona.

Nedelja zjutraj.  Budilka nastavljena na šesto uro zjutraj. Sam se zbudim najprej ob pol enih ponoči, potem ob pol petih, očitno me je dajala rahla nervoza in trema.  Nekje pred šesto le vstanemo.Vstanemo v oblačno jutro, pravo nasprotje od prejšnjega dne, ko nas je pozdravilo sonce.

Zajtrk ob sedmi uri je zame prepozen, zato  se že doma odločim, da moj standarden zajtrk, kruh z marmelado, pojem kar v hotelski sobi, takoj ko vstanem, tri ure pred tekom pač. Na zajtrk gremo sicer skupaj, a tam popijem samo še čaj. Tukaj pade tudi odločitev, da se odpeljemo v bližino štarta z avtomobilom in si tako skrajšamo pot. Sicer nas malce skrbi, kako bo s parkirnimi mesti, a se izkaže, da smo bili dovolj zgodnji in da je bila naša skrb odveč.

Prihod na štart, kjer tremo in nervozo razbije družba tf-jevcev.  Kot ponavadi, pač.

Še vedno se poraja vprašnje, a sta bila dva dogla treninga dovolj, da bom z maratonom opravil brez problemov in z nasmehom na ustih. Zdaj je kar je, tukaj sem in grem. Priključim se zajčkoma za pet ur, tako kot sem planiral doma.

Štartne pištole praktično ne slišim,  ob prihodu skozi štartni blok  pričnemo tečt.  Zbere se nas kar lepa skupinica, a vse tam do tretjega km, tečemo skupaj zajčki za 4:30, 4:45 in 5:00. Tempo tam nekje nad 6:00.  V bistvu se takrat sploh ni videlo, kdo je s kom, pa še vsi zajčki so bili prehitri za svoj ciljni čas. Takrat sem že vedel, da je moj prvi cilj padel v vodo, enakomerno teči od starta do cilja namreč. Kljub vsemu sem se držal mojih dveh zajčkov kot klop. Na petem km se končno le naredi razlika, da se ve, kdo je kdo. Ostane nas le manjša skupinica, ki pa še vedno teče prehitro za svoj ciljni čas. Nekje vmes sem že pomislil, da bi začel teči počasneje, a zajčki že vedo, kaj delajo, si mislim in ne popustim.  V resnici mi ta tempo odgovarja, ob okrepčevalnicah si tudi vzamemo dovolj časa, skratka, odlično nam je šlo.  Tam nekje na trinajstem km nas dobijo najhitrejši polmaratonci, ki so štartali kasneje od nas. Potem nas začne prehitevati vedno večja gruča ljudi, da nas ne bi na zelo široki cesti pomendrali, se pomaknemo skrajno desno, pa še vseeno se zgodi, da me še kdo prehiteva po skrajno desni. Si mislim, norci pač.  V resnici so to bili zame najbolj mučni km na tem maratonu, kočno pride odcep za nas in lahko si oddahnemo in gremo po svoje. Tukaj z veseljem ugotovim, kako uživam v teku.  Hitrost zame resnično ne pomeni nič več.

Vse nekje do 23 km tečemo skupaj, potem pa ne vem zakaj, naenkrat zajčka zaostaneta, ostanem sam s še enim tekčem. Izkaže se, da je to njegov prvi maraton, da je Američan in da je po poklicu vojak, ki  opravlja svojo vojaško dolžnost v okviru NATO sil v Italiji.  Nekaj km kasneje naju dohiti še en izmed tekačev, kateri je bil v naši skupinici.  Ok, pol pa bomo trije, si mislim, a glej ga zlomka, on odhiti naprej. In to z razlogam. Čez nekaj sto metrov se ustavi in prižge cigaret. Midva s Chrisom pa v krohot. Pa to ne moreš verjet, možak srednjih let, očitno ne more brez teka, pa tudi brez cigaret ne.

Najina pot se tako nadaljuje družno. Kar ujela sva se. Na okrepčevalnih postajah si vzameva dovolj časa za osvežitev in nadaljujeva. Kilometri pa kar tečejo. Nekje 10 km pred ciljem čaka Chrisa žena z otroci in prijatelji, tako da sva bila deležna še bučnega navijanja. Po 35. km Chrisa začne malce pobirati, pa mi niti na pamet ne pade, da bi šel naprej. Sicer pa, ko sem doma pogledal tempo zadnjih km, sem lahko ugotovil le, da ga ni pobiralo, ampak da sva bila očitno le malce prehitra. Na zadnji postojanki na 40. km si še zadnjič vzameva čas za okrepčilo in kar naenkrat je pred nama arena.

Tek skozi areno je resnično pravo doživetje in Chrisa tik pred ciljem počakajo otroci in praktično skupaj pritečemo skozi cilj. Veselim se s Chrisom, čestitam mu za prvega, veselim se zase, veseli se moja družina, ob takih trenutkih se svet čisto drugače vrti.

Počutim se kot zmagovalec, zmagovalec nad samim seboj. Pa ne samo zato, ker sem ga zmogel, tudi zato, ker sem ga pretekel z lahkoto, brez kriz, brez muk, praktično brez bolečin.

Tudi naslednji dan ni bilo čutiti utrujenosti, musklfiber minimalni in kar samo po sebi se je na poti domov Marjetki postavilo vprašnje: "Kam pa gremo na naslednjega?"

GPS pot

Galerija fotk