četrtek, 15. december 2011
Naučiti se učiti
Reče danes ena kolegica v šoli: "Enko je dobla, ker sta se z mamico pozable naučit tisto, kar sem jim dala..." Čaki malo, kaj praviš? Kdo je dobil enko? Kdo se ni naučil? Mamica?... Aja, pozabila sem omenit, da sva se pogovarjali o punčki iz 4. razreda! Ja, tako pač je, mi je pojasnila in dodala, da se ti otroci tako ali tako vsi učijo skupaj s starši, oziroma da se starši teh otrok učijo skupaj s svojimi otroki. In potem pridejo na govorilne ure in jamrajo, da kolk se je treba učit v tem 4. razredu, pa kake težke naloge dobivajo, pa kake težke preizkuse pišejo... Bogi otroci, res! In še bolj bogi starši, ki učenje tako dobesedno vzamejo, da se učijo namesto svojih nadebudnežev... Saj vem, da jih večina dela to v dobri veri, da otroku s tem pomagajo, ampak to ni to. Tak otrok se predolgo zanaša na starše in njihovo pomoč in potem je razočaranje zaradi izgubljenih točk ali slabših ocen še toliko večje. "Ja, kako je lahko dobil samo 3, če pa sva se celo popoldne učila? Kak lahko date take težke naloge, kak te naj otrok to reši?..." S takimi in podobnimi vprašanji se ubadajo iz dneva v dan in to sploh še ni vse. Tisti najbolj zagreti se dnevno javljajo tudi po e-pošti in zahtevajo še dodatna pojasnila v zvezi z nalogami itd... Kam smo prišli?! OK, so posamezniki, ki zaradi specifičnih težav potrebujejo stalno pomoč pri učenju in prav je, da jim jo starši nudijo, če in dokler so tega sposobni, ne zdi se mi pa prav, da to prakticirajo tudi taki, ki jim to nikakor ne bi bilo potrebno. Le zakaj ne bi otroku dovolili, da se čim prej nauči, kako se sploh mora učiti? Le zakaj z njim sedeti ure in ure in predelovati neko snov, ki so jo razložili že v šoli? Mogoče pa bi otroke vzpodbujali k temu, da bi v šoli bolj poslušali, ne pa da se zanašajo na to, da jim bo doma nekdo (mamica, oči, inštruktor...) še 1x razložil in pomagal pri nalogi, s katero bi znanje utrdili. Najlažje je, seveda, jamrat, da so otroci preobremenjeni in da je snovi preveč. Itak. Dejstvo pa je, da so preobremenjeni nekateri starši, ki od otrok, glede na svoje vloženo delo (sedenje ob otroku, ko dela nalogo, ponavljanje, spraševanje, preverjanje, izdelava plakatov, izdelkov...) preveč pričakujejo. V bistvu hočem povedati samo to, da bi morali nekateri starši otrokom preprosto pustiti se naučiti in delati, kakor vejo in znajo. Ker to je v bistvu učenje. In s tem bo otrok pridobil znanje in izkušnje, ki bodo res njegove. In če bo to ocenjeno s trojko, pomeni, da se bo naslednjič moral naučiti ali narediti še kaj več, če bo želel imeti petico. Predvsem pa se mora naučiti učiti. In kako naj to doseže, če namesto njega kar naprej nekdo drug podčrtuje, izpisuje, išče po učbeniku... ?!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Enako je v 4. razredu ali pa v 4. letniku srednje šole. Danes so dijaki odgovarjali na vprašanja iz članka, ki smo ga obdelali pred kakšnim mesecem. In pravi en dijak, kako naj pa on to ve, če tega nismo delali? Mi smo delali, samo on je takrat klepetal... Potem pa od njih preveč pričakujemo. Tako je to.
OdgovoriIzbrišiPa še to: starši po novem hodijo na govorilne ure tudi na faks. Narobe svet :D
OdgovoriIzbrišiJa, sem slišala za te govorilne. Ne morš, da verjameš ;)
OdgovoriIzbrišiPa ne mi reč, da se starši skupaj s svojimi otroki učijo še na faksu... ojej!!
OdgovoriIzbrišiNa faksu govorilne??????????
OdgovoriIzbrišiSicer pa... pravkar berem Varuha otrokovih DOLŽNOSTI Marka Juhanta in Simone Levc. Zelo priporočam!
Med mano in mojim bratom je 13 let razlike. In se ne spomnim, da bi moja starša kdaj sedela z mano in se učila. Spomnim se, da sem enkrat domov prinesla v 4 razredu cvek iz matematike. In za kazen sem morala celo poletje reševati matematične naloge. Vsak dan 10 nalog. Zvečer je ati naloge pogledal in če kaj ni bilo v redu sem morala naslednji dan narediti novih 10 nalog plus tiste, ki sem jih ta dan naredila narobe... Potem pa se spomnim 13 let kasneje, ko je mami z bratom sedela pri podobrnih matematičnih nalogah. In ga prepričevala, da to je pa čisto lahko samo potruditi se mora. Tako se je nadaljevalo celo osnovno šolo in se končalo z maturo. Mami ga je vozila na inštrukcije in ga čakala, mami ga je vozila na izpite...
OdgovoriIzbrišiSedaj gledam še malo kasneje sodelavko in njeno hčerko... In se mi to ne zdi normalno. Da sodelavka prinese našemu projaktantu v službo hčerkino nalogo in ga prosim, če ji lahko nariše tloris in naris in stranski ris in ne vem kaj vse še... Zato, da bo hčerka dobila boljo oceno... Go figure!
Ps.: a se hecate z govorilnimi na faksu?!? Ha?!?
Zadnjič sem bila na nekem predavanju o vzgoji za odgovornost in je predavateljica rekla, da je 4., 5. razred skrajni čas, da se otrok začne učiti sam. Seveda smo mu pripravljeni pomagati, ga spraševati, če želi, ampak takrat naj bi prevzel ODGOVORNOST (na samo samostojnost) za šolo. Seveda eni prej, drugi kasneje. Se je ena mama oglasila, da njen sin (7. razred) ne bi naredil nič, če ne bi z njim vsak dan sedela in bi ponavljal razred in predavateljica je rekla, da je včasih bolje pustiti, da otrok dejansko ponavlja (seveda ne gre posploševati in je odvisno od posameznika - nekatere bi to lahko dokončno "podrlo").
OdgovoriIzbrišiSama sem imela dolgo problem, ker sem od hčerke pričakovala, da bo vse "tipi-topi". Če je grdo napisala naslov, ga je morala še enkrat in podobno (ja, vem!). In lani, ko je bila v 4. razredu, je delala plakat, jaz pa zraven s komentarji "daj to sem prilepi, to sem napiši,...". In mi reče hčerka, zakaj jo toliko sekiram, saj je to ja njen izdelek. In takrat mi je dokončno kliknilo in sem ji pritrdila in na koncu samo še pohvalila izdelek, ki je bil res samo njen. In zdaj, ko je sine prvošolec vidim, koliko sem njegovi sestrici preveč težila. Mali ima veliko bolj proste roke in če je on zadovoljen, sem tudi jaz. :)
Se opravičujem, ker sem se toliko razpisala, ampak na to temo bi se dalo še veliiiko napisat. Ampak saj se tudi starši sproti učimo, a ne?
velik staršev skozi otroke poskuša rihtat svoje frustracije. in potem, se mi zdi, otrokov neuspeh štejejo kot svoj neuspeh in tega si oni pač ne bodo dovolili! res grozno, kake generacije se to vzgajajo... govorilne ure na faksu so pravi pokazatelj kam gremo. samostojna slovenija z nesamostojnimi državljani. a smo se za to boril? :))
OdgovoriIzbrišiSebi, ni hec, to se res dogaja :roll:
OdgovoriIzbrišiMaša, točno to je fora; otrokov neuspeh jemljejo preveč osebno in velikokrat ne upoštevajo, da je pa otrok mogoče drugačen od njih, žal.
Urša nič ni namerno, tvoj komentar je pač padel v spam. Strašna zaščita SIOL-a pač!!
OdgovoriIzbrišiSicer pa povem svoje izkušnje. Sam nikoli nisem bil dober učenec, prav nasprotno. Sem pa imel srečo, da so me moji starši pač vzeli takšnega kot pać sem. Ne rečem, da me niso spodbujali, da se naj več učim. Kateri starš pa ne bi hotel otroku najboljše? Iz tega je nastalo,da sem skozi celotno mojo šolsko pot pokazal točno tisto kar sem znal. Še najbolj je to bilo razvidno v srednji šoli, pri Nemščini. Tuji jeziki mi pač nikoli niso šli kaj ekstra in tudi danes ni kaj drugače. Nemščine nisem nikoli "švinglal" nikoli šprical, vestno sem bil pri vsaki uri in vedno pokazal svoje znanje kolikor sem ga pač imel. In verjamete, da je takrat moja tovarišica Nemščine to še kako cenila in tako mi je nevede dala vedeti, da je tudi slabši učenen lahko še kako dober učenec, ne glede na to kakšen uspeh nese na koncu šolskega leta domov.
Sicer pa sem hotel povedati tole, definitivno smo si ljudje različni, tudi po uspehu v šoli. Ta pa ni nikoli merodajen za nadaljnjo življenje. Ni rečeno, da bo ekstra dober učenec v življenju uspel in tisti slabši zavozil svoje življenje. Zna biti še tudi kako obratno. In tega se starši premalo zavedamo in premalo delamo na tem. Šola naj da učencem prepotrebno znanje, starši pa smo za to tu, ne da se učimo namesto njih, ampak da jih naučimo življenja. Naučimo jih, da so tudi drugačni lahko odlični ljudje, da si tudi sam lahko drugačen, pa se zaradi tega ne podre svet, prej nasprotno, konec koncev pa tudi, da drugačnost tudi sprejemamo in to z odprtimi rokami.
Ojoj, Mojcej, to z dolžnostmi je šele ena tema ;)
OdgovoriIzbrišiUrša, bravo za tvojo hčerko! :)
Glede pričakovanj... ko je šla Nataša v prvi razred, sem prve tri dni vsak dan vpila, ker je iz šole domov prinesla ogabne zvezke. In potem smo trgali liste in zadevo ponavljali. Četrti dan je prišla domov in že, ko je stopila v hišo (stanovali smo v 2. nadstropju), je po stopnicah vpila: "Mami, saj vem, da boš spet zjala". Takšni smo pač starši. Se še zdaj smejim, ko se spomnim :)))
OdgovoriIzbrišiPriznam, da sem bila tudi sama nekajkrat v skušnjavi, ko je Ana začela obiskovati šolo ampak me je, na srečo, hitro minilo. In z veseljem lahko rečem, da se je to obrestovalo, saj se je sama zelo dobro znašla. In danes, ko je že v 8. razredu, praktično nimam nobenih skrbi s tem, ali in kako se uči, naredi domačo nalogo itd... Ve, da je to njena odgovornost in da bo dobila točno toliko, kolikor bo sama vložila, ozi. naredila. In zaenkrat ji gre več kot odlično :)
OdgovoriIzbrišiTudi jaz se nič ne pritožujem :D
OdgovoriIzbriši