Mali Lošinj, tokrat tretjič

Odločitev kam za letošnje prvomajske praznike sploh ni bilo vprašanje. Ni bilo dvoma. Če bi mi kdo pred leti rekel,da se bomo vračal tri leta zaporedoma na isto mesto, bi mu rekel, da se mu je malo  zmešalo. A Mali Lošinj nam je pač nekako zlezel pod kožo. Ne znam prav natančno povedati zakaj, a tam se nekako počutimo kot doma. Pa sploh ni čudno, saj smo tam srečevali, kar nekaj znanih fac, ki smo jih srečevali tudi v prejšnjih letih. Očitno se v tem okolju ne počutimo samo mi odlično.

Tokrat smo se prvič oz. se je naš avto prvič prevažal v podpalubju trajekta. Gre kar strmo navzdol,  še bolj pa navzgor.  Se vidi samo nebo, ko je potrebno zapeljati ven. Kako bi bilo če bi se vozilo pred teboj nepričakovano ustavilo, si raje nisem upal predstavljati.

Mobilna hišica ista kot lani.

Smo pa imeli z njo letos kar nekaj težav. Najprej ni bilo glasa na televiziji. Pa nam ne gre toliko za gledanje televizije, saj tako ali tako na teh satelitskih programih ki jih je milijon ni kaj pametnega za gledat. Še polfinale nogometne lige smo gledali na nekem nizozemskem programu. Bolj nam je šlo za poslušanje radija. Pa je prišel gospodar in ugotovil, da je bil izmaknjen SCART priključek. Se je potem še večkrat zgodilo, ampak sem vsaj vedeL v čem je finta. Potem pa nam je zmanjkalo še tople vode, ki je samodejno prišla ko je gospodar prišel pogledati kaj je narobe. Pa saj je bil ustrežljiv, ampak sem se potem počutiš kot en bebec. Čeprav ne vem zakaj. Čez kakšen dan je spet zmanjkalo tople vode, ampak tokrat nisem takoj šel po gospodarja.  Smo čakali in čakali pa nikakor ni bilo tople vode. Potem ugotovimo, da nimamo tudi plina. Pol pa nam je kapnilo v čem je problem. Torej po menjavi plinske bombe so bili vsi problemi rešeni. No ja zadnji dan je še crknila žarnica v Anini sobi. Enkrat vmes pa je Marjetka hotela slikati samo rožice...

Kulinarično pa smo letos napredovali. Odkar znamo sami speči ribe, smo komaj čakali,da spečemo sveže, morske. Ribiča, ki je vsako leto do sedaj kar iz čolna prodajal sveže na naši obali, sicer nismo dočakali, smo pa jih zato kupili v ribarnici.. Smo upali, da so vsaj sveže in iz Jadrana. Če že niso bile iz Jadrana smo jih vsaj čistili v Jadranu, pa ne čisto sami...

Sicer pa so bile odlične, za prste polizat.

Jaz pa nebi bil jaz, če nebi enkrat tudi  eksperimentiral. Ob sedmih uri zjutraj je bilo v ribarnici v Lošinju še cel kup rib. Pa sem enkrat za spremembo vzel Škarpene. To so tiste, baje kulinarično odlične vendar z strupenim bodicami. Ko sem potem malo prebrskal na netu kako in kaj, sem se odločil, da jih bom čistil z usnjenimi rokavicami. Prava muka. Pa še čiščenje je kar mučno, ko pa sem odrezal še glave od rib ni ostalo od njih kaj dosti. Pač niso bile tiste največje. Tudi peka mi nekako ni šla od rok. Ker je debelejša se znotraj še ni prav spekla, od zunaj pa se je že začela žgat. Mi ni preostalo drugega, kot da sam vzel ven glavno kost in dokončno spekel potem fileje. Tako vsaj nismo ostali lačni. Smo pa  bili enotni, da to ni bil nek kulinarični vrhunec.

Smo pa letos spoznavali tudi nove še neraziskane kotičke otoka. Prvi daljši pohod smo opravili za prvega maja. Od Malega Lošinja preko Vele Lošinja, Rovenske  in še dlje. Bi se dalo še dalje, ampak smo rekli, da je treba še nazaj. Smo na kocu ugotovili, da je bilo za ta dan čisto dovolj.

Drugi pohod smo naredili, kos smo si ogledovali pohodne poti na Lošinju. 220 km bi jih naj bilo, nam pa je padlo v oči Delfinova pot. Po imenu sodeč naj je bilo samoumevno, da vidimo delfine, pa še samo nekaj minut vožnje od našega kampa se pričenja. V Zlati uvali, natančno tam, do koder smo lani ob obali prišli peš in bili navdušeni nad plažo.

Je pa pot prava planinska, tudi z markacijami. Meni je bila všeč, Marjetki malo manj, ker je preveč zaprta, delno tudi skalnata in skorajda brez pravega razgleda  Kako lahko tako vidiš delfine ni čisto jasno. Se pa da po poti priti tudi do čudovitih plaž.

Če delfinov nismo videli na Delfinovi poti, samo jih kasneje videli na naši terasi. Prav ironično, mar ne.

Sicer pa sva z Marjetko nekaj malega tudi tekla. Meni je celo uspelo po dobrih treh mesecih ponovno preteči 10 km. Kar dober občutek je bil, pa še rama med tekom in takoj po njem ni nič rekla. No kasneje pa ni bilo vse več tako...

Sicer pa je zaradi nacionalnega preverjanja znanja, ki se začenja takoj po praznikih, imela Ana s seboj skorajda celo šolsko torbo. In papirčki za vadit, so potem dobili čisto drugo dimenzijo.

Tudi, kako zaradi učenja, sva z Marjetko sama šla na koncert Crvene Jabuke v Malem Lošinju.   Se ga bova spomnila tudi po odličnem hot dog-u , ki sva ga pojedla kar na bližnjih stopnicah.

Na koncu pa nikakor ne morem mimo najlepšega kraja za pomivanje posode.

Tudi za to se bomo še vračali. :)