Visoka greda

Po spomladanskem približku visoke grede je bil že čas, da naredimo tudi visoko gredo. lesa je bilo na razpolago od strehe še kar nekaj,

in tako sem jo zbil skupaj,

tokrat po veje za podlago nisem iskal v gozdu, ampak sem jih kar uporabil od jesenskega rezanja grmovnic

dodal kartone ter žagovino, da se je vse skupaj malo posedlo

potem pa v gozdu našel pravi zaklad. Razpadajoča drevesa, še celo primeren štor sem našel.

Da pa se je greda koliko toliko napolnila je bilo potrebo pripeljati kar nekaj samokolnic, na začetku sem imel celo občutek,da jo ne bom nikoli napolnil

ampak po nekaj popoldnevih mi je le uspelo in tako je prišlo na vrsto listje

zatem še slama

za zaključek pa še zemlja, katera je ostala od izkopa pod visoko gredo.

ker pa se je z letošnjo lepo jesenjo podaljšal tudi čas zadnje košnje, sem na vrh dodal še travo in s tem zaključil. 

Sem pa se kar čudil podatku, da sem letos kosil manj kot lani, no ja, res pa je, da lani skorajda ni bilo nič kaj dosti za kosit.

Sem pa za zaključek sezone, bol za hec kot zares naredil listnik, čez dobre dve leti naj bi iz tega nastala kvalitetna zemlja. Pa da vidimo.

Visoke vode

Vsakih toliko časa Mura poplavi, sploh ob obilnem deževju na Avstrijskem Štajerskem. Od kar jaz zahajam v te kraje je bilo leta 2005 najhuje, takrat ni dosti manjkalo da bi zalilo cesto proti Šentilju...

Tokrat ni bilo tako hudo. Zanimivo pa je,da se je v dveh tednih zgodilo dvakrat. Če še prvič ni bilo tako hudo

je ta teden že izgledalo že malo bolj dramatično

tudi takšne korenine so plavale po Muri

najhuje jo je skupil mlin na Muri na Avstrijski strani

Na tej Facebokovi strani se lepo vidi, kako je mlin potonil. Žalostno je predvsem to, da so ga komajda obnovili, ker ga je tudi takrat potopila Mura...

Informacijska tabla ob reki Muri

Tokrat smo planinci planinskega društva Paloma oz. odsek  za ohranjanje gorske narave organizirali postavitev informacijsko izobraževalne table ob reki Muri. Sama tabla opozarja na pomen ohranitve reke Mure, kot naravnega habitata, malo provokativno pa tudi opozarja, kaj bi se zgodilo z njo ob morebitni postavitvi elektrarn na reki Muri.

V sklopu postavitve table in 10.obletnice Šentiljske poti je potekal tudi pohod po Šentiljski poti od Sladkega Vrha do Šentilja.  Z Borisom sva zdržala pohodniško s planinci ravno do Broda na Muri, potem pa sma ga mahnila naprej po svoje. Glede na to, kako hitro so hodili, so bili do večera verjetno že v Šentilju. Pa ni za zamerit, ampak tako počasi se enostavno ni dalo hodit. Midva pa sva le naredila "lažji " trening za celodnevno Šentiljsko naslednjo soboto.

Redenci - Gibina in nazaj

Že kar nekaj časa je minilo, odkar sva z Marjetko šla v Radence na sladoled in nobena skrivnost ni, da to ni bil zaključek poti. Že dalj časa se mi namreč poraja misel, da bi prehodil oz. pretekel celotno pot ob Muri, od Sladkega Vrha do Gibine, ki je neposredno pred hrvaško mejo. Če sem prvi del poti, ki sva ga z Marjetko opravila skupaj, več ali manj poznal, mi je drugi del poti, od Radenc do Gibine, bil popolnoma nepoznan. Tako sem ta del poti preštudiral tisočkrat na karti seveda, nekaj malega mi je pomagal tudi Fredek s svojimi kolesarskimi podvigi, a kako se bo izšlo, nisem imel pojma vse do včeraj, ko sem v Radencih krenil na pot, s kolesom seveda.

Začetek pa ni bil nič kaj vzpodbuden. Že na maratonu v Radencih sem opazil tablo za Mursko pot,

ki pa jo na kartah nikjer nisem našel in čeprav sem se doma odločil, da jo ne bom raziskoval, ker moj cilj je tam nekje daleč, me je zavedlo. Ko sem prišel do označbe, sem lepo zavil vstran od  predhodno doma začrtane poti in že sem bil na razpotju neoznačene poti. Seveda sem več kot očitno izbral napačno in se čez nekaj časa znašel na koncu poti. Takrat sem že vedel, da sem cepec, a vračati nazaj se pač nisem hotel. Pot pač mora biti tu nekje, da je tudi Mura tam nekje odzadaj sem slutil in sem šel kar naprej. Najprej po rosni travi, nato po grmičevju in prišel v pravo mursko šumo.

In jaz ne bi bil jaz, če se ne bi kar tako dal in šel naprej, prebijati se skozi podrast, ki je bila večja od mene. Ja, saj na drugi strani pa ja bo pot.  In ko sem že skoraj obupal in se sprijaznil z dejstvom, da se bom moral vračati na izhodišče poti, zagledam jasico in za jasico POT. Vau, končno mi je uspelo. Pot je bila lepo vzdrževana in prepričan sem bil, da je to bilo to, dokler spet ne pridem do konca. Malo še vozim po mokri travici, pol pa rečem klinc vseskupaj in se vrnem, po poti seveda, ki me vodi nazaj in to ne samo nazaj ampak kar na izhodišče poti. 

Ok, torej sem po dobrih 40 minutah in 5 km prehojene poti z beciklom na rami zopet na izhodišču. Ponovno štartam, tokrat odločen, da se takšne avanture ne grem več. Dost je bilo za danes, a do Gibine sem bil trdno odločen, da danes vseeno pridem. Tokrat krenem kot sem si zamislil že doma. Po magistralni cesti od Radencev do Rihtarovcev, kjer me moj Garmin lepo opozori, da bo potrebno zaviti levo. Seveda to ugotovim šele čez nekaj časa, kar se lepo vidi na karti.

Potem pa lepo po odlično vzdrževani poti ob Muri pridem do ribnika, naravnega rezervata

seveda se okrog ribnika ne da in spet moram nazaj, do križišča, ki sem ga že prej namerno spregledal in tako kolesarim dalje,  izmenično po visoki rosni travi in pesku, ki tvorita pravo blato na meni in mojem kolesu.  Parkrat me na "peščeni plaži" prav zanese, a trmasto gonim naprej. Nekje vmes kombi z nemško registracijo in z dvema malima šotorčkoma. Sami mladi so očitno prespali v divjini ob Muri. Zanimivo.  Verjetno je bilo samo za eno noč, ali pa tud ne, kdo bi vedel.

Sam se matram naprej, po ozkih poteh komajda pridem s kolesom skozi. Se vidi, da se tukaj vozijo s štirikolesniki, drugače ne vem kako bi bilo kaj s tem delom poti. Postajam utrujen, resnično težko je voziti po peščenih tleh in že komaj čakam, da pridem do broda na Kogu. Naenkrat se pot razširi, postaja urejena in glej ga brod. Končno.

Pogledam naprej ob Muri, kako je s potjo, videti je urejena a ji nisem zaupal in tako zavil na normalno makedamsko pot.  Pridem do avtoceste

in tukaj se spet odločim, da grem k Muri. Ko pridem do nje vidim, da se tukaj konča pot, ki ji  prej nisem zaupal.  Zato pa sem sedaj zaupal tej in grem po njej, dokler ne pridem do table.

Alo, kaj pa te je to??? Kupi kamenja  zapirajo pot, izogniti pa se tudi ni dalo. Kdo pa bo spet hodil po tej murski šumi?? Jaz že ne!!!

In se vrnem lepo nazaj.  Potem naletim na The Cesto.

Naslednja postojanka Babičev mlin, kjer sem predvidel malo daljši postanek z malico. Uživam v vožnji po The Cesti, čeprav po njek kao je promet prepovedan za vsa vozila, ali to velja tudi za kolo, pojma nimam in mi je bilo takrat malo mar, samo da napredujem in potem konec. Konec poti, pridem do železnice. Kako železnica? Kako konec? A ni železnica za Veržejem?? Potegnem ven karto, ki sem jo imel s seboj za vsak slučaj in potrdi mojo ugotovitev. Zgrešil sem Babičev mlin, zgrešil Veržej in še vračati se moram. Zdaj pa res že drugič

Pridem le do table konec z Veržejem, a nasmeh je bil bolj grenak.

Nadaljujem proti Gibini. Tukaj v tem delu sem že doma ugotovil, da pot ob Muri ni mogoča. Mogoče bi se jo dalo raziskovat, a danes zame ni bil najprimernejši dan za to. :) .  Nekaj je omenjal Fredek, da bo ta vikend pogledal, če se da priti kje skoz. Veliko sreče.

Tako nadaljujem po lokalni cesti, prometa skorajda nič, gostiln, kjer bi si lahko privočil počitek, pa tudi ne. Tako mi ne preostane drugega, kot da parkiram pod staro lipo ob cesti in si privoščim malce počitka. Sem ga bil že res potreben.

Počasi a vztrajno napredujem, vem, da sem vedno bližje Gibini in koncu moje poti. Nekje vmes me še Garmin opozori, da bi zavil levo, vidim travnato pot in mu rečem hvala lepa in grem naprej.  Razkrižje, nekaj klančkov, ki sem jih od utrujenosti kar prehodil in končno Gibina. Po dobrih treh urah in 35 km cilj in to dobesedno v Muri.

Končno  pridem tudi v bližnjem baru do svojega zelenga čaja z mlekom  in to dobesedno za reci in piši 0,80 €.

Tako sem pripravljen za povratek. Že doma sem se odločil, da bom nazaj grede šel po prekmurski strani. Sedaj me čaka samo še uživnje pogledov

Garmin me nekje za mostom čez Muro opozori, da bi lahko zavil levo. Pogledam pot in se mu spet lepo zahvalim in nadaljujem po svoje, dost sem imel raziskovanja.  V resnici je bila utrujenost na višku, misel, kje  je konec poti, pa tudi ni bila nič kaj  motivacijska. Potem pa pridem do

petkrakega križišča z edinim smerokazom za Beltince, pa še tisto ni bilo čisto jasno, katera od dveh možnosti je prava. Ustavim se in ko vzamem ven karto se ob meni ustavita policaja. Bolje rečeno policist in policajka, ki mi hočeta pomagati. Ko jima rečem, da bi rad prišel v Radence mi začneta naštevati po kateri poti lahko pridem do katerega kraja. Ko rečeta Melinci, že vem, kam moram zaviti.  Lepo se jima zahvalim in nadaljujem do prve Merkatorjeve trgovine. Hladna pijača in sladoled sta prijala.  Kako sem dal 1,25 € za dve pollitrski pijači (Merkatorjevo coca-colo  in vodo oazo) ter Lučko, mi tudi ni jasno. Vprašam na blagajni, če je res samo 1,25 € ,pa mi pritrdi. Ok, hladne pijače sem bil res že potreben, neglede na ceno!

Nadaljujem.

Čeprav je spet s poti, grem. Tukaj sem že kar nekajkrat bil, a nikoli s kopnega, vedno z raftom po Muri. Se splača pogledat

Most čez pomursko avtocesto, v daljavi pa Murska Sobota, je bil pravi pogled za motivacijo. A kaj češ, treba je iti naprej.

Pridem do Kroga, kjer naletim na trikrako krožišče, z edino oznako Murska Sobota. Ojej!! Ustavim na križišču in ravno iz hiše prihaja moški mojih let, ki razloži, da naj samo peljem naprej, pri kapelici pa levo. In ravno, ko hočem kreniti, iz hiše "prileti"  še starejši oča, ki reče očitno svojemu sinu: "Kaj nemre več?" "E, ne,samo za pot je pital" pravi mlajši in jaz "odbrzim" naprej z mislijo, da je oča bil zlo blizu resnice.

Potem pa naenkrat Tišina. Ne, to ni kraj, kjer je vse tiho, to je kraj, skozi katerega tečemo maraton v Radencih in takrat se zavedam, da se že resnično približujem cilju. Od veselja spijem še zalogo za hude čase, red bul ti da krila v malce drugi obliki in šibam naprej. Ustavim se šele na mostu v Petanjcih, kjer se zahvalim mojemu bičikletu, da me je tako lepo pripeljal okrog, kljub temu, da sem ga kar nekaj časa zanemarjal. Niti prahu nisem bil sposoben pobrisati, ko sem šel na pot, on pa mi je vrnil tako, da nisva imela niti gumidefekta, katerega sva že tolikokrat doživela skupaj . ( Samo v vednost, prvega že na prvi turi po samo nekaj kilometrih )

Za konec pa še posledice POTI

Radenci pot ob Muri- iskanje zaklada: 4,81 km 40:57, pih še pretekel bi hitreje

Radenci - Gibina - Radenci 69,27 km 6:19:43, ne to pa ne bi pretekel hitreje

Pa še nekaj fotk

Za konec pa, malo bo še treba raziskat pot okoli Veržeja in Cvena potem pa mogoče drugo leto spomladi le krenemo na  POT od Mure do Mure, od Gibine do Sladkega Vrha, da ne boste rekli, da  niste prej vedeli :)

Očistimo obalo v enem dnevu

Če nam ni uspelo pomagati očistiti Slovenijo v enem dnevu, smo se oddolžili na hrvaški obali. No, v resnici se je oddolžila Ana.  V resnici je bilo na obali toliko odpadkov, da bi bila resnično  potrebna čistilna akcija.



Pa ne reči, da je to samo od turistov, predvsem se mi zdi, da je vse te odpadke dobesedno prinesla na obalo voda. Žalostno!



Višek pa je bil ob pomolu v Umagu. Ne moreš verjet!!

Kaj mi Mure treba

Da mi je Mura prirasla k srcu takoj ko sem se preselil v te kraje je jasno! Potepanja ob Muri in raftingi na njej ti dajo neko določeno sliko, sliko lepote in neokrnjene narave, ki jo je v današnjem svetu smiselno ohraniti tudi naslednjim rodovom.

Seveda pa se vedno najde nekdo,ki bi stvari rad spreminjal. Tudi reko Muro, ki si jo želijo spremeniti v reko elektrarn in s tem globoko posegati v ta naravni park in pridobiti celo 3% električne energije ki jo potrebuje naša državica in to z predvidenimi sedmimi elektrarnami. Pogumno dejanje bi rekel.

Tako se je začela zbirati skupina ljudi, ki se ravno ne strinja, da bi to edinstveno reko kar tako uničili, no bolje povedano povezovati so se začeli ljudje, ki so povezani v različna društva ob sami reki. Tako smo tudi mi planinci združeni v PD Paloma bili povabljeni k projektu MojaMura , ki pa se je včeraj končal z ustanovitvijo Zveze za ohranitev reke Mure. Sama zveza je sestavljena iz različnih društev  vse od ribičev, čebelarjev in planincev, zraven pa sodelujejo tako biologi, ornitologi, hidrologi, skratka vsi tisti, ki so tako ali drugače povezani z samo reko Muro.

In tako so planinci Palome, kar mene "vrgli v Muro" jaz pa očitno tudi nisem imel nič proti, čeprav najprej nisem bil preveč  navdušen. Še ena obveznost, ki bo znala vzeti kar nekaj mojega protega časa. Tako so me včeraj še za nameček izvolili kot  člana upravnega odbora Zveze, ki naj bi zastopal planinsko društvo. Kaj naj bi jaz  počel med vsemi temi naravovarstveniki mi ni čisto jasno, znanja in nekih izkušenj nimam in kar nekako nebogljen sem sem včeraj počutil med vsemi temi strokovnjaki ki o Muri vedo marsikaj kar se meni niti ne sanja.

A glede na to, da smo pristopili zraven kot športno društvo le imam nekaj idej, idej ki bi lahko  tudi na drugačen, športen način pokazala , da reke Mure kar tako ne damo! Pa da vidimo!

Ojoj

Ogled sprehajalne, tekaške oz. planinske poti ob Muri je bil zame danes kar samoumevno glede na včerajšnjo poročanje moje boljše polovice. Da je očitno stanje zares kritično se je dalo izvedeti iz njenih včerajšnjih besed, a ko sem to  videl danes na svoja lastna očesa, lahko samo rečem kaos.

Res se ne da to primerjati s plazovi, kateri ogrožajo nekatere hiše v naši okolici, da o cestah sploh ne govorim, a pokrajina ob Muri se je dobesedno spremenila.

Glede na to, da mi je ta pot zelo prirasla k srcu se samo sprašujem a jo bo moč sploh kdaj sanirati. Ker  sem po naravi optimist bom rekel DA, a saj veste, da ni to v moji moči. Mogoče pa bo pomlad in morebitno odstranjevanje dreves pokazalo drugo sliko. Da bi le bilo tako!

Oglejte si še ostale fotografije!