27 km po Logarski dolini

Kar nekaj časa je bil tek po Logarski dolini na seznamu mojih želja. Zakaj tukaj nisem tekel že prej, mi še samemu ni preveč jasno, a dejstvo je, da sem letos bil trdno odličen da bom tam.

Glede na malo morje možnosti sem se odločil, da bom opravil z drugo najkrajšo progo, kar pa se je tudi skladalo z mojim tekaškim planom za priprave na Ljubljanski maraton.  27 km s štartom v Ljubnem se mi je zdel kar prava razdalja z misljo, da je pač nekje potrebno začeti.

Da se bom spopadal na progi tudi z kar nekaj višinskimi metri mi bilo jasno,  a ob pogledu na uradni strani sem samo pogoltnil cmok, sploh zato, ker sem pred meseci bil trdno odločen, da bom kdaj pa kdaj tudi potreniral "višince".  Seveda jih nisem, no ja slabi teden nazaj sem se malo poskusil in to je bilo tudi vse. No na koncu le ni bilo tako hudo, v resnici je izgledalo malo bolje.



Sicer pa sem se podal na pot turistično. Kljub temu,  da sem letos sanjal o hitrosti, sem si po Celovškem maratonu rekel, da se ne grem več, pa saj v resnici tudi nisem kaj dosti naredil za to. Dva intervala sta zdaleč premalo, da bi se človek bil sposoben teči kaj dosti hitreje. Pa če dobro pomislim mi tudi ni bilo kaj dosti do tega. Še vedno tečem iz zabave, še vedno tečem, ker me tek sprošča in veseli. Ne bom rekel, da ne bi bil vesel, če bi bil kaj hitrejši, a da bi zato moral spustiti dušo mi se pač ne zdi smiselno. Da pa bi bil hitrejši če bi imel vsaj kašni 5-10 kg manj je jasno...

Na začetku nekaj ravnine in prvi majnši klanec ki sem ga kratko malo brez slabe vesti prehodil, saj nisem vedel koliko tašnih klancov me še čaka. Prišel sem pač uživat. Celo mp3 sem imel seboj ki ga na tekmah ponavadi nimam, samo , da bi hitreje minil čas. Pa je šel čas kar po svoje, 10 km je minil kot da bi pihnil in že sem bil v Lučah. Od tukaj dalje pa se je začelo. Vztrajno in počasi se je proga začela dvigovat. Tempo teka je razumljivo padl, a kdo bi se sekiral za to. Teklo se mi je. Brez problemov brez  kašne krize ugotovim, da je res vse v glavi. Kar nenkrat je bilo za mano 21 km in proga se je še kar vzpenjala. Malce zahodim, ko od daleč zaslišim 50centa, da ne bo navija zame če bom hodil. Tako mi ni preostalo drugega, kot da tečem. Prihod v dolino Logarsko mi je dal vedeti,da so do cilja še "samo" trije km. Malo hoje malo teka,  vmes še čas za fotkanje in cilj. Od daleč slišim glasno navijanje Marjetke: "Daj, še samo malo". Cilj in jaz srečen, da mi je uspelo, v kar pa tako ali tako nisem dvomil, le mislil sem si da bo bol hudo. Pa ni bilo.

Par minut po mojem prihodu v cilj se vlije in ne neha dokler ne odidemo proti domu. Na poti domov v hudem nalivu, naprej srečamo Rafa, veseli smo, da mu bo uspelo, malo kasneje še Jasno in Samota, malo nižje še Lenči. Tudi za njo smo veseli, da ji bo uspelo. Ni bilo dvomiti. Tako nasmejana in dobrovolna  po toliko kilometrih. Prava  Turbo polžka je lahko samo vzgled vsem nam.

Da se bom drugo leto podal na dalšo razdaljo je sedaj tako ali tako že jasno. Ali bo to v obliki maratona ali celih 75 km pa bo pokazal čas.

Podrobnosti o teku

Fotke