Devet

V bistvu me je spomnil Aleš. Seveda sem šel takoj pokukat in glej ga, že devet let je od prvega zapisa, a tema je še vedno aktualna:)

V resnici smo začeli pisati blog, kot nekakšen nadomestek za dnevnik. In v resnici, še kako rad pogledam stare zapise, ponekod sicer manjkajo fotografije, mogoče pa se le enkrat spravim zraven in jih nadomestim... enkrat nekoč.

Zadnje čase je sicer bolj malo zapisov, da bi nehali pisati, mi sploh ne pade na pamet. Sicer je zadnje čase bolj malo zapisov, pa še ti so bolj posvečeni gradnji hiše, a ni ga lepšega ko prebirati stare zapise in obujati spomine. Zato se držim, da objavim vsaj nekaj fotografij in pripišem nekaj besed, čeravno nikoli nisem bil nek tekstopisec, a za spomine je kar dovolj.

Gradnja hiše je zadnje čase prioriteta, bi se dalo kaj napisati tudi o zdravju, pa športu, kjer se z majhnimi koraki spet prebijam naprej, da o enkratnem polnem doživetij letošnjega dopusta sploh ne govorim. Ampak slednje bo treba zapisati slej kot prej. Kje pa bomo čez leta iskali te spomine?

Pa na zdravje.

Krtinski posvet

To je bil tokratni delavni naslov srečanja Srčnih. Torej brez teka, miganja ali česa podobnega. Zgolj debatiranje, aja pa jesti in piti smo tudi nameravali. Sploh slednjega je bilo največ. Aleš in Helena sta se izkazala, da vsak na svoj način dobro obvladata žar, da o drugih dobrotah sploh ne govorimo. Skratka na koncu smo šli domov kot "Tonček balonček".

Začelo pa se je tako, da je Rado vse skupaj "pokvaril".  Ko smo prišli in zagledali samo Darjo, smo vedeli, da je Rado nekaj zakuhal. Ni mogel brez miganja, oz teka od doma. Je pa zato Garmin obtičal na nenavadnem mestu.



Po "predjedi" nas gostitelji le presenetijo. Se nam je zdelo, da bo nekaj takega in smo preventivno le imeli zraven superge.  Da si bomo ogledali kraško jamo v neposredni bližini Krtine se nam je zdel kar zanimiv izziv. Pa smo šli, seveda ne peš, še prej pa naredili tudi kakšno bedarijo:)



Ogled Železne jame je bil zadetek v polno



še prej pa ogled edinega jamarskega muzeja na Slovenskem, kjer je obiskovalcem celo dano, da se dotikajo kamnin



potem pa sredi gozda vrata skozi katera vstopimo v podzemni svet



včasih so vstopali tukaj, še dobro da sedaj več ne. Bi marsikdo od nas ostal zunaj...



Zraven kraških pojavov, kot so stalagmiti in stalaktiti se je našla tudi tako imenovana kamela. Meni se je zdel bolj podoben Nosonji iz Alen Forda



Po ogledu Železne jame smo si ogledali še Babjo jamo, kjer nas je pričakala "Marija" :) . Tukaj bo v jeseni, eh nič ne smem povedat, sicer pa še sam prav ne vem.



Potem je bil že čas, da gremo. Jest, seveda. Tista riba je bila pečena vrhunsko. Ker je bilo vse skupaj premalo, se je Aleš odločil, da bo še kar naprej pekel, smo bili še kar naprej lačni...



...pa žejni tud. Midva z Radotom pa sva seveda od silnega napora podlegla. No, jaz sem se v resnici še kar držal, Radotu pa se vidi, da je imel dolgo tekaško pot za seboj.



Na koncu pa še kitara. Alešu pa vsaka čast. Zelo je napredoval od zadnjič.



Zakaj je Rado stal, mi ni preveč jasno. Na koncu smo namreč vsi obležali na kavču, pa se nismo šli kavčanja, le tako hudo utrujeni smo bili. Pa smo morali vseeno domov. Naslednji dan, prvi dan po dopustu služba, drugi pa na morje. Smo bili kar malo fauš!

10 krogov za 10 nasmehov

Matej Markovič, zame eden večjih slovenskih ultrasuperjeklenihmanov, se je z ekipo Never give up lotil dobrodelnega projekta 10 krogov za 10 nasmehov. To pomeni, da se bo zbrana sredstva namenilo desetim slovenskim otrokom z žalostnimi zgodbami. Sredstva se zbirajo na različne načine:

10 dni zapored - od 3. do 12. junija - bo Matej s prijatelji in znanimi slovenskimi tekači v različnih slovenskih krajih na štadionu odtekel maraton. Pridružite se jim(nam) za poljubno število krogov ali le za navijanje in dobro družbo!

- DAN 1 – petek 3. JUN 2011 (16:00) HRASTNIK
- DAN 2 – sobota 4. JUN 2011 (16:00) BREŽICE
- DAN 3 – nedelja 5. JUN 2011 (16:00) CELJE
- DAN 4 – ponedeljek 6. JUN 2011 (16:00) MURSKA SOBOTA
- DAN 5 – torek 7. JUN 2011 (16:00) MARIBOR, stadion Poljane
- DAN 6 – sreda 8. JUN 2011 (16:00) SLOVENJ GRADEC
- DAN 7 – četrtek 9. JUN 2011 (16:00) KOPER
- DAN 8 – petek 10. JUN 2011 (14:00) VIPAVA
- DAN 9 – sobota 11. JUN 2011 (16:00) KRANJ
- DAN 10 – nedelja 12. JUN 2011 (10:00) LJUBLJANA, stadion Kodeljevo

štartnina na teku 10€ (otroci 5€)

Druge možnosti prispevkov:
-poljubne donacije na

Transakcijski račun za donacije:

Območnega združenja rdečega križa Ajdovščina

TRR: 04751-0000412446 Sklic: 00 7015

Namen: Deset krogov za deset nasmehov

-za zapestnico je najmanj 3,50€ (+poštnina) (kontakt na strani www.nevergiveup.si)
-za majico najmanj 10,00€(+poštnina)
-SMS sporočilo na številko 1919 in besedilom ZPMS 1€. Zaenkrat samo za Mobitelove uporabnike.
-poleg ostalih dejavnosti zbirajo plastične zamaške. Te lahko že sedaj zbirate in potem prinesete na dan prireditve na stadion.

Moja pobuda blogerjem: na svojih blogih objavite novico in širite novico o akciji! K širjenju novice pa pozivam tudi bralce.

Se vidimo v Mariboru!

Pidžama

Zadnjič, enkrat v decembru, sem doma na glas razmišljal, kako dolgo že ne uporabljama pidžame za tisto najljubšo nočno opravilo, spanje torej.  Sem moral pogledati daleč nazaj in na koncu ugotovil, da jo vsaj dvajset let nisem imel. To sicer ne pomeni, da sem spal gol. Tako imenovane boksarce in kratke bombažne majice, zadnje čase predvsem tiste ta bele, ki jih dobim na razno raznih tekih, so bile moj  redni spremljevalec, tako pozimi kot poleti.

In Božiček se je odločil, da bo prekinil mojo tradicijo.

Sem bil kar takoj navdušen in že drugi dan sem na Borštu splal vsaj v spodnjemu delu pidžame, zgoraj  pa sem še vedno imel majico, tisto bombažno "tekaško" Potem pa je pidžama za nekaj časa obležala v omari.

Že prejšno nedeljo popoldan se po Zimski ligi na Pohorju nisem prav nič dobro počutil,  ponedeljek pa je pokazal, da sem  več kot očitno staknil prehlad. Do srede je še nekako šlo potem pa se v sredo ponoči zbudim in tresem se kot šiba na vodi. In takrat je bila pidžama, kot naročena pri roki. Skok v njo je bilo prav blagodejno dejanje.

V četrtek zjutraj se zbudim čisto zbit, in tako ostanem kar doma, ter se naročim pri moji osebni zdravnici, saj sem bil prepričan, da to ni samo prehlad. Ampak zdravnica me  po strokovnem pregledu pomiri. To je "samo" prehlad. Sicer z dodatkom, da tudi prehladi niso več to, kar so včasih bili. So se baje začeli učiti koga in kako naj napadejo...

Danes sem  imel dovolj tega trodnevnega poležavanja, gledanja televizije, branja knjige in buljenja v računalnik.  Dost mam, sem si rekel in šel na krajši sprehod, okoli ribnika. Na koncu ugotovitev, da je to bil pravi podvig ni nič kaj spodbudna.  Čez dober mesec maraton v Veroni jaz pa brez moči. Malo me le skrbi!

Sem šla po gobe...

Dobesedno :) In po dolgem času (vmes je bilo kar nekaj sušnih let) sem končno tudi nekaj našla, čeprav so "moj plac", tik pred mano, obdelali že 3 ludeki in eden od teh je bil celo moj brat, ki mi je že vnaprej dal vedeti, da gob pač ni, sploh pa ne tam, kamor se odpravljam. In evo ti ga na, 10 m od mesta, kjer sem parkirala, me pozdravi ta gospod turk :)

Še Kekec ne bi tak zavriskal, kot sem jaz :) Seveda sem ga morala poslikat in hkrati po mobiju bratu sporočit, da je bil površen.  "Pa kak, če pa sem tam okol vse pogledal?!"  je bil njegov komentar :lol: In da je bila mera polna, je samo kak meter vstran, njegovo površnost potrdil še gospod jurček :)

Tak hepi pa že dolgo nisem bila. Kako veselje, kak elan sem dobila. V nadaljevanju sem našla še nekaj kostanjevk, ki pa so, žal, že imele najemnike, tak da jih nisem uporabila za

Mmmm, omakca je bila poleg gobic sestavljena še iz paradajza, paprike, korenčka, peteršilja, drobnjaka (vse doomaačeee), čebule in česna. Na koncu sem dodala še malo kisle smetane in to je to



Pa še mož me je pohvalil ;)

Piran

Tartinijev trg!



Zeleni čaj za 2, 9€

Sobotna šola

Pa je mimo še ena sobotna šola. Tokrat sva bili obe z Ano aktivno vključeni; ona kot udeleženka, jaz kot izvajalka. V Anini skupini  so ustvarjali grafite:



...pri meni pa so se igrali. Igrali tako, kot smo se pred davnimi (hahaha) leti igrali tudi mi.



Zanimivo je, da so v igrici "zemljo krast" tako danes, kot takrat, ko smo se igrali mi, poleg Slovenije, seveda, najbolj popularne prav države, ki imajo uspešne nogometaše :)

Seveda pa ni šlo brez gumitvista. Nekateri so čisto padli noter, še celo ena mimoidoča mama je izjavila, da bi se najraje kar pridružila :)



Pri  "grafitarjih" je nastalo nekaj prav zanimivih umetnin:



... za nami pa je ostal samo s "fuči" porisan asfalt...

Slaba popotnica

Kot vsako leto, bomo tudi letos v prvem tednu marca izvajali obvezni plavalni tečaj za tretješolce, ter neobveznega za prvošolčke in otroke iz vrtca, ki so stari 5 let. Nič posebnega pravzaprav, če nas ne bi spet spremljala zgodba o utopitvi, oziroma smrti malčka na plavalnem tečaju. Vseh dejavnikov, ki so privedli do te tragedije, še ne poznamo, je pa dejstvo, da ljudje s svojimi nepremišljenimi komentarji ustvarjajo strašno negativno klimo in pri tem obtožujejo vsepovprek, od samih staršev preminulega otroka, ki so malčka poslali na tečaj, do vaditeljev, reševalcev, učiteljev, ministrstva… Ob prebiranju nekaterih komentarjev ne veš, ali bi se zjokal, ali bi koga raje na gobec. Podn od podna. In če še nekako lahko razumem ogorčenje nad vaditelji in reševalci, ki so prvi na udaru v tem primeru, ne morem razumeti in dojeti, kako lahko nekateri pljuvajo po starših otroka, češ, kaj sploh pošiljajo takega malčka na tak tečaj...

Dejstvo je, da je šlo v tem primeru nekaj hudo narobe in da je treba najprej temeljito ugotoviti, kako je do tega sploh prišlo. Kljub temu, da sem sama v tem fohu že več kot 20 let, in da v vseh teh letih opravljam tudi plavalne tečaje in letne šole v naravi, ki tudi vsebujejo učenje plavanja, si iz podatkov, ki so bili znani do sedaj, ne morem ustvariti realne slike. Mogoče bomo nekatere bistvene podrobnosti še izvedeli, morda se bo katera od govoric tudi izkazala za resnično…, slika nikakor ni popolna. In zato tudi obtoževanja in posploševanja niso na mestu. Prav grozljivo je, kako nekateri to dojemajo in kakšne frustracije vse si zdravijo v takih komentarjih… Jaz bi jih povabila za kak dan z nami na tečaj. Pridite pa poglejte. Ja, če želite, vam posodim še 8 nepredvidljivih malčkov – neplavalcev; eni so strašno korajžni, se kar vržejo v vodo, ne glede na to, koliko je globoka, drugi vas sploh ne bodo poslušali, tretje pa je tako strah, da brez vas sploh ne bodo upali noge namočit v bazen. Pridite in sprobajte. In potem bodite pametni. In če po 10 urah tisti, ki se vode tako boji, da se še tuširat ne upa, ne preplava 50 m , nas kar popluvajte, kako jih nič ne naučimo in kako so ti tečaji brez veze, ker itak samo staršem denar jemljemo in blazno služimo s tem. Ja, take beremo in slišimo…

No, mogoče mi vsega tega ne bi bilo treba pisati v 1. osebi, ker konkretno na naši šoli nimamo nekih slabih izkušenj s tečaji, se pa zaradi tega dogodka in vsega, kar se dogaja ob tem, počutim nekako na tapeti in se mi zdi, da je nekatere stvari pač potrebno dodatno pojasniti. Predvsem pa počakati na uradne ugotovitve, preden kogarkoli obsojamo.

Srečno 2010!

Ne tehtam se več

Res je, ne tehtam se več. Brezveze, kdo pa se tehta v tem času? V času ko božični keksi niso zdržali do Božiča, ko  je skoraj vsaki dan  v službi pecivo, pa naj si bodi od naših sodelavk ali poslovnih partnerjev, ki nas  obdarujejo z  nečim sladkim. Da bi šparali za "hude čase" nam seveda niti na pamet ne pride. Dobimo in takoj zgubimo.  Vse samo kile ne, toliko o novoletni obljubi ;)

Saj po Novem letu boljše bo...

Štirifor

Ne, takšnega pa še nisem videl, se mi niti približno ne sanja zakaj je četrta lučka!!

Smola pa taka

So prejšni teden začeli obnavljat našo cesto od Sladkega Vrha do  kmetije Sirk. Praktično to pomeni, da bomo čez kakšen mesec imeli novo oz. obnovljeno cesto vse do parcele. Je bil že čas  bi se temo lahko reklo.

Problem pa nastaja ker to cesto ni moč zapreti, kar pomeni,da promet teče s polovičnimi zaporami. Cesta je razkopana malo tu malo tam,  danes pa so začeli polagati prvo plast asfalta. Super bi lahko rekel saj je tudi nam v interesu, da se stvar čim prej konča. Če ne bi...

... če nebi med vožnjo iz parcele, pobral ves asfalt tega sveta!!!

Peljal sem mimo zapore, potem pa kot je treba zavijem na desno stran cestišča, tam kjer je posipan še samo šoder in glej ga zlomka kar vedel sem kaj se bo zgodilo. Ko pridem domov me skoraj kap.



Seveda je bila prva misel, da je najbolje da odidem naprej v pralnico, tam bodo že vedeli kako in kaj. Pa so vedeli, poškropili z neko snovjo in večino svinjarije je šla dol.  Ostale pa so manjše pikice. In to sva po pranju z uslužnim posluževalcem pralnice začela čistit. Pa je tudi šlo, počasi a sigurno, če ne bi naenkrat opazil , da se je od nekod na sovoznikovih vratih pojavil madež, Prav tam kjer sem sam drgnil. Umadona!! Če sem še malo prej mislil, da bo stvar elegantno rešena mi je v trenutku minilo do vsega.

Seveda sem potem šel še do vodja gradbišča, ki je najprej rekel,da je to nemogoče, ko pa sem mu pokazal fotografijo je najprej ostal brez besed, potem pa je dejal, da če bi počasneje vozil se to sigurno nebi zgodilo.  Alo???? No kasneje je že mutil o neki emulziji, pa šodru ki se potem prime na kolesa, pa kaj jaz vem še čim, v glavnem oni imajo vse zavarovano saj je državna cesta pa naj se tam zmenim.

In tako sem pred dilemo ali naj sploh kaj storim in kako.  Da vzamem to iz kaska se definitivno ne splača, da grem nekoga tožit ,  a se je smiselno boriti  z neskončnimi mlini. Konec koncev samo upam,da se bo ta madež skril s poliranjem. Plačal pa bom seveda sam!!! :(

Miss piknika

Otvoritev sezone

Saj ni res, pa je

Za dobro jutro me je na balkonu napadla osa (skoraj usred čela blesavog), nakar je podoben napad malo kasneje doživela še Ana. Rajko strokovno oceni, da bi lahko imeli kje kakšno osje gnezdo. Ja, seveda...  Ker zaradi rož nič ne vidimo, ose pa kar napadajo, se pametno spomni in gre dol, da pogleda od spodaj.  Aleluja! Imel je kaj videti:

Na spodnji strani deske, na kateri imamo naše kište z rožami, so si ose naredile pravi osir. Pa to ne morš verjet! Kak naj zdaj to dol spravimo?!

Krizni štab zaseda. Kličemo naokoli (brata, ki ima s tem v bajti že kar nekaj izkušenj) in poizvedujemo, kako se tega lotiti. Seveda je treba obvestiti tudi zgornje in spodnje sosede, da jih napadalne ose pri odstranjevanju ne bi presenetile. Akcija se pričenja. Najprej je treba odstraniti vsa korita z rožami. Na srečo jih ni več kot štiri, je pa hec, da mora Rajko po vsakem premiku pobegniti v sobo in počakati, da se divjakinje umirijo. Medtem ko se bolj in bolj bliža zadnjemu koritu, vlada v stanovanju že pravo obsedeno stanje. Babico in Ano naženemo v svoje sobe, "spešlejđent" Rajko pa obleče zaščitno opremo in se poda v boj.

Sama  dežuram pri vratih, z loparčkom za muhe v rokah, in čakam, da iz zasede napadem sovražnika, ki bi hotel prebiti bojne linije. Medtem moj pogumni bojevnik  v trenutku pograbi deske, na katerih je strašni osir in jih zaluča daleč preko ograje balkona v grmovje spodaj v parku. Uf, uspelo nam je! Sicer jih je še kar nekaj ostalo na balkonu, ena kamikaza pa je celo uspela zadati še zadnji udarec Rajku za spomin. No, ko se je čez nekaj časa vse skupaj malo umirilo, pa smo šli dol pogledat, da vidimo kako to zgleda bolj od blizu:

Uf...

Si lahko misliš kaj takega?!

Akvarij po domače

Prezniki pred vrati

Končno podaljšan vikend. No kar dva z vmesnimi dopustniškimi dnevi. Ja, priboril sem si še tri dni zasluženega dopusta in tako so prave počitnice pred nami. Če ne bi...

Je namreč naša mati zbolela. Angina od četrtka, tako da so naši plani padli v vodo. Pa kaj prvo je zdravje, potem vse ostalo, pa še slabo vreme napovedujejo za praznike, tako da bomo očitno počivali.

No ja bom vsaj v miru lahko pokosil travo na parceli, tudi vrta še nimamo prekopanega, pa še kaj se bo našlo.

Pa lepe praznike vam želim!

31 let pozneje

----------------------------------

Spoznali sva se daljnega leta 1978. K nam je prvič prišla v okviru izmenjave otrok med pobratenima šolama. Formalni obiski so nato prerasli v veliko več.  Vezi, ki so se takrat spletle med njeno in mojo družino, so ostale. Pretrgala jih ni niti vojna.

Bolje kot vsak Garmin

Dolgo sem okleval in cincal, ter premišljeval če to resnično potrebujem.  In kot zanalašč mi je ravno Wega dal odgovor.  Jaz se pač rad hitro izgubim, da o listkih raje sploh ne govorim.



Seveda to velja samo v primeru, če se vozim sam, v primeru, da je zraven moja boljša polovica ta skrb praktično odpade, deluje bolje kot vsak Garmin! ;)

... in s tablicami