Moravška s srčnimi

Tole Moravško planinsko pot smo imeli že kar nekaj časa skrito v žepu, pa nikakor ni prišla na plano. Ob vprašnju kam bomo šli naslednjič je Aleš kot iz topa, da po Moravški, v nasprotju z Radotom včeraj, ki je bil predaleč za nama, da bi naju slišal ;)

Pa smo šli, Aleš, Rado in moja malenkost, Heleno je ustavila poškodba, a kolikor je bilo slišati, bo nadoknadila.

Začeli smo pri gradu Tuštanj, oz bolje rečeno tik pod gradom, kar je bil zelo pomemben podatek na koncu poti. Obvezno fotografiranje in že zagrabimo v prvi hrib, proti Murovici.



Moja sotrpina kar šibata naprej, sploh Aleš je bil zelo močan, brez naju bi kar odbrzel naprej, sam pa se ne dam, zato me kar nekaj krat čakata, enkrat se celo skrijeta, a jima ni uspelo.

Vmes sva Alešu pokazala ,kje sva se pred dvema letoma izgubila , meni pa se je vseskozi zdelo, da hodim po znanih poteh, pod Sv. Miklavžu pa ne več



Pod njim si potem privoščimo oz. privoščiva z Radotom prvo malico. Energijo je potrebno nadomeščati, zato sva imel s seboj zadostno količino sendvičev,  na kakšno gorivo pa je šlo Alešu pa pojma nimam, skratka se je zdelo, da mu je bil vsak sendvič postnanek odveč, se mu je kar naprej mudilo ;)

Pri Geoosu naredimo eno skupno fotko in spet naprej

(če kdo ni spoznal tipa na sredini je Rado)

Po  Sv. Florjanju, na katerega smo prišli po isti poti kot smo ga zapustili, prvič Aleš vzame v roko geografsko karto, še Radotove palice, na katerih je bil kompas so prav prišle

in zaključek, smo na pravi poti, čeprav se nam tista gostilna ki smo jo na vrhu hriba  gledali pred nosom nikor ni prišla. Po dobri urci pa se nam le prikaže nekje na polovici poti. Pa sva bila z Radotom spet pri sendvičih :)

Po vzponu na Vrh pri Milnišah,  hoja po grebenu. Končno brez korenin in skal, je pa bil šoder in bila je vročina,

vse do Limbarske gore

kjer si privoščimo še zadnji dalši postanek, s sendviči seveda. Tukaj Aleš strokovno ugotovi, da imamo do cilja še slabi dve uri, no ja niti to ne, urca pa pol pa smo doma. Čeprav se je na kocu pokazalo, da ta podatek ni ravno točen je občutek,  da smo pred nekaj urami bili na "drugi" strani več kot odličen.

Predzadnji žig smo dobili pod Sv. Mohorju, do njega smo se povzpeli po neskončnih stopnicah, pa z njega tud...

Tukaj smo imeli  prvič občutek, da smo že čisto blizu cilja, če nas nebi tik pred tem ko zagledamo naš cilj markacije poslale desno.  Pa se je spet vleklo, kljub temu smo vedeli, da smo blizu.

Po dobrih 45 km (kolikor je v resnici ne bomo nikoli zvedeli, so nam vsi štirje Garmini kazali različno) 1800 v.m. in slabih 11 urah le zagledamo cilj, kjer pridemo še do zadnjega žiga

In tako se je dan končal popolno, sam sem si priboril dva kosa, da sploh ne govorimo o golažu. Njami!!!

Danes pa posledice.. ne pomnim kdaj so me tako bolele noge, križ, kolki, pa še kaj bi se našlo. Se vidi,da že dolgo nisem nič hribov obdeloval in posledice so očitno tu. Baje je drug dan najhujši...