Nova enota za tempo teka

Določila jo je kar ena tetka, ki v večernih urah čisti našo telovadnico. Ker gre vmes seveda na čikpavzo, večkrat vidi mojega, kako dela kroge po progi za Sladkih6, pa pravi: "Tecajt, ko jaz enga skadim,  ovi od Marjetke kuj 2x mujmo leti"  :lol:

Kavica v stilu

Kaplja čez rob

Saj vem, da to ne bo pasalo v kontekst tega bloga, ampak nekje si moram olajšat dušo. Tisti, ki raje prebirate tekaške in »shujševalne« podvige mojega dragega zato vse skupaj raje preskočite, da vas s tem ne zamorim.

Torej, problem je v tem, da imam probleme. Probleme, ki jih lahko vidim, razumem in za katere tudi vem od kod so prišli. Prav tako tudi vem, kako bi se jih morala lotit, ampak… Tu je glavni hakl. Vem, kako bi morala ravnati, vem, kaj bi v konkretni situaciji morala reči, pa dejansko ne. Zakaj ne? Kaj je tisto, kar me vodi, da reagiram natanko tako, kot v tistem trenutku sploh ne bi smela? Zakaj mi zmanjka potrpljenja ravno doma, pri lastnem otroku?! Zakaj mi v službi uspeva potrpežljivo prenašati take in drugačne muhe malih in velikih, doma pa ne?! Zakaj stresam to prekleto jezo, ki se mi nabira zaradi zadržanih čustev potem na svoje najbližje?! In jih prizadenem. In se potem počutim še bolj bedno… Začaran krog…

Aja, tista kaplja čez rob iz naslova pa je to: včeraj se je Ana, ko še mene ni bilo doma, odločila, da skuha puding. Ker ima babica desno roko v gipsu, (zlomljena v zapestju) ji pri tem seveda ne more pomagati. Za tamalo to tudi ni nobena ovira, saj je popolnoma prepričana v svoje kuharske sposobnosti in si ne pusti dajati kakšnih dobronamernih nasvetov. Ona bo to sama! In je… Za dve vrečki pudinga je vzela 2 litra (!) mleka in še to lepo v dve posodi, da bo malo pisano… Em…, ko se puding ni in ni hotel zgostiti (čudno, ne?!), je ugotovila, da ga je nekje biksnila in je pač zaključila tako kot je. Pudingovo juho je nalila v skodelice, še dobro, da jih je toliko našla, eno pa je postavila celo v zamrzovalnik. (To sem ugotovila šele danes zjutraj) Torej, ko sem včeraj prišla domov, nisem bila prav nič navdušena nad količino pudinga in kupom posode, ki me je čakal. Namesto, da bi se razveselila sladice, sem pričela nergati nad videnim in moje potrpljenje je šlo po gobe. Namesto pohvale, da se je tega lotila in kakšnega dobronamernega nasveta za prihodnjič, so iz mene začeli leteti očitki. »Pa kaj si ne prebereš? Pa kaj ne vprašaš, če vidiš, da nekaj ne štima? Pa kaj ne poslušaš babice? Pa poglej, kako si pustila… Zdaj pa počisti te piskre, pa magari bo trajalo do polnoči!...« In se je končalo v njenem jokajočem: »Pa kaj se jaz ne smem zmotit?!« … Bum. Tresk po glavi. O bože moj, kaj jaz delam temu otroku?! Pismo rosno! Če bi se to zgodilo komu drugemu, bi mu znala tako lepo razložit in svetovat, kako bi bilo prav, pri sebi in pri svojem otroku pa odpovem na celi črti. Reagiram popolnoma neprimerno in kar je še huje, zavedam se, da delam narobe, zavedam se celo v točno tistem trenutku, ko to delam, pa kar ne neham… In še naprej teram svojo, kot da mi je počil film…

Tako je bilo to včeraj. Na žalost. Na srečo pa Ana ni zamerljiva. Prej kot jaz pozabi na vse skupaj in se obnaša, kot da se sploh ni nič zgodilo. Mene pa še kar gloda. Vedno bolj. Ker vem, da delam narobe. Ker vem, kakšen slab zgled ji dajem. Potrpežljiva in uvidevna sem lahko 100 na uro, ko gre za druge, ko pa gre za moje doma, pa mi tega zmanjka. Prevečkrat. In potem je dovolj samo kapljica…

O gospe Marjani in še kaj…

Zdaj, ko imam malo več časa, mi ob raznoraznih kriminalkah, ki jih baje kar požiram, v roke pridejo tudi kakšne manj razburljive zgodbe. Ena takih je tudi biografija Katarine Lavš o Marjani Deržaj. O Marjani pevki in o Marjani človeku. Pravzaprav bi po prebranem lahko napisala pevka in človek tudi z veliko začetnico. Čeprav se sama ne morem šteti ravno med  njene oboževalce, sem se rodila pač komaj takrat, ko je bila ona že v špici, ko pa sem začela oblikovati svoj glasbeni okus, pa je tudi ni bilo ravno med tistimi, ki sem jih rada poslušala, moram reči, da se z leti to nekako spreminja… Ko berem zdaj zgodbe iz tistih časov, ki seveda krepko segajo že v današnje, se mi nekako dopolnjujejo tudi posamezni delčki v mozaiku mojih spominov. Verjetno sem bila tam nekje Aninih let, ko so bile Marjana, Majda, Alenka (skoraj bi raje rekla Pinterička) in še katera, zvezde na naši sceni. Ampak res zvezde! In če bi slučajno poskušala zdaj potegniti kako vzporednico z današnjimi, kao »zvezdami«, bi se mi uprlo že na samem začetku. In naj mi omenjene gospe, lepo prosim,  oprostijo že samo misel na to, da bi jih primerjala. Še posebej prvi dve, katerih pot je že šla od tod...  Alenka je -na srečo in bogjidajšedolgo- še tu in sama lahko pove kako direktno, sočno, tako čisto po njeno… Njena avtobiografija The Beatles, Tito in jaz je tudi ena od knjig, ki sem jo »požrla« skoraj na eks. In jo bom prav gotovo še kdaj prebrala, ker je tega res vredna. In tako imam sedaj na eni strani »nohtkasla«  Marjano Deržaj, na drugi pa Alenko – Pinteričko. In vsaka po svoje me fascinirata; prva s svojim preprostim načinom in odnosom do življenja, ki ga ni spremenila niti slava v najbolj pravem pomenu besede, in druga,  s svojo odkritostjo, neposrednostjo in ranljivostjo, da kar boli. Obe pa odlični Pevki. In če mi že same njune popevke niso bile vedno všeč, je petje in njun glas tisto, kar pritegne. Danes bolj, kot kdaj prej… 

Konec nekih sanj…

Tak, zdaj pa je konec mojih sanj. Dokončno. Finito. The end. Vege. Pred nekaj trenutki me je Jelko Gros postavil v kruto resničnost. Nikoli ne bom mogla bit smučarski skakalec. In zakaj ne?! Zato, ker bi morala imet pri svoji višini največ 41(!) kg. ??? Adijo... Tudi moj dragi ne bo mogel skakat, tudi zanj je tistih 60 kg nedosegljivih... Ajajaj, pa tako sem bila zagreta, še posebej po četrtkovem obisku v Planici, da začnem resno trenirat...

Bogi Peterka, kak so šele njega sekirali, ker se je med dopustom zredil za tistih par dek. Mislim..., ej... Že itak so ti skakalci v živo taki pišeki, da se ti kar milo stori, ko jih vidiš...

No, sicer pa je bila sama četrtkova prireditev v Planici čisto OK. Tja nas je povabila in častila vse, kar spada zraven, zavarovalnica Triglav. Opremili so nas tudi z rdečimi šali, na katerih so všiti avtogrami naših orlov, nekaj pa so primaknili še za tiste, ki se radi tatoojajo. Tako našemljeni smo se z rahlo zamudo, ki je bila posledica oddaljenosti in zelo podrobne policijske kontrole nekje na poti, pridružili množici (baje 3000) otrok, ki so že glasno navijali za vse nastopajoče.

Četrtek naj bi bil v Planici dan brez alkohola. Tako so ga vsaj reklamirali, ampak- malo morgen. Že rahlo okrogli Prekmurci (pa ne mislim, da so bili okrogli po postavi!) so kar konkretno praznili zlatorogove piksne, ki so jim kukale iz vseh mogočih žepov. In kar je najbolj bodlo pri tem - definitivno so bili še osnovnošolci, sicer tam nekje proti koncu, a vendarle... Slogan Planica-veselica-pijanica očitno 100% drži. Žal. Škoda, ker drugače je sama prireditev res zanimiva. Tisto vzdušje, ki ga naredi množica, je nekaj, kar se na TV pač ne da prikazati. Saj doma pred ekranom res lahko zelo natančno vidiš vse posamezne faze skoka, pa ponovijo ti 3x, če je treba, tekmovalce pokažejo čisto od blizu... (mimogrede, tisti kamerman, ki tekmovalce lovi v samem doskočišču, tik preden zapustijo areno, ima res nehvaležno delo, saj mora dobesedno riniti v njih, da lahko potem mi vidimo kak ti dečki zgledajo od blizu). No ja, eni zgledajo bolj, drugi manj..., vsi so pa pravi heroji. To pa definitivno! Spustiti se po tistem strmem zaletišču in leteti nekam tja daleč dol... Uf... Vsi so asi, ker si to sploh upajo. In lahko se je delat pametnega tam daleč spodaj, s pirom v roki, al pa doma v naslonjaču in bentiti, če našim ne gre vedno najboljše. Zame so vsi junaki. Zdaj, ko sem jih prvič videla tudi v živo, še bolj.

Pravzaprav sploh nisem nameravala pisati o tem izletu v Planico, čeprav me ni pustil ravnodušno. Ampak, ko je danes pred poskusno serijo, Jelko Gros začel govoriti o Primožu, ki se je na dopustu kao "zapustil" in pridobil nekaj na teži, me je pa kar nekaj piknilo.

Epidemija

Našo šolo je zajela prava epidemija. V Aninem razredu je bilo danes samo 7 otrok od 17-ih,  njihova razredničarka pa je itak na bolniški že od začetka tedna (tako kot glasbarca, pa še ena matarca..., pa seveda tudi jaz) Še malo, pa bomo lahko ustanovili dislocirano enoto na bolniški:)) Upam, da bo vsaj Ana zdržala vse te napade virusov...

Babji čvek

Da ne bo spet kakšne zmede glede avtorja, sem se odločila, da že v samem naslovu poudarim, kdo piše. Babji čvek sicer ni ravno neka omiljena športna disciplina, ki bi jo vestno gojila, pač pa mi je všeč naslov kot tak in se mi zdi za ta namen zelo uporaben. Vanj lahko stlačiš marsikaj, pravzaprav je ni stvari, ki ne bi pasala sem noter. In ena od takih je moja aktualna bolniška. Do konca tedna bom poležavala, pila čajčke in se pustila crkljati... malo morgen... Že danes sem celo dopoldne sedela za to mašino in izpolnjevala neke obrazce, ki mi jih je poslal g. ravnatelj in ki jih je bilo treba -seveda nemudoma- po mailu poslati nazaj. Jah, stvari je treba pač pravočasno urediti, da ne bi slučajno kdo težil še med počitnicami. No, ko sem že pri počitnicah, te bodo letos pestre vsaj za nekatere od nas. Že v nedeljo zvečer se namreč odpravljam v Köln, kjer poteka razstava učil, didaktičnih pripomočkov in učne tehnologije. Gre kao za strokovno ekskurzijo, časti pa mi šola. Ob sami razstavi si bomo ogledali tudi nekaj turističnih znamenitosti in spoznali enega od najlepših delov nemške dežele, ki gotovo omreži vsakega obiskovalca. To zadnje si nisem sama izmislila, to piše na programu, ki smo ga dobili. Če bo temu res tako, bom poročala v katerem od naslednjih čvekov. No, medtem ko bom jaz uživala lepote dežele nemške, se bo Ana potepala po Ljubljani. Petra (moja nečakinja), ki tam pridno končuje študij, se je prijavila, da bo animirala malo sestrično in skrbela zanjo, medtem ko mati vandra naokol. Nekaj so že omenjale živalski vrt, pa kino, pa Atlantis..., skratka, akcija. Edino ne vem, če bo dva dni za vse to dovolj?!

In kaj bo medtem počel gazda kuće?! Po moje si bosta z babico privoščila pošteno porcijo šmorna, pa mogoče še kake vampe...?? Pravgotovo si bosta takrat, ko ni dveh "špuravih" doma, dala duška pri jedilniku. Ja, to je pri nas že skoraj folklora. Sicer pa bi se dalo o tej špuravosti še marsikaj povedat. Kot da z leti pri Ani narašča... Ma kaj z leti, zdaj so že tedni tisti. To, kar je bilo prejšnji teden še OK, danes ni več užitno. Moram priznati, da vedno pa le nimam potrpljenja in razumevanja za njene fore. Pa o tem kdaj drugič...

Zdaj grem spet malo počivat, odležat, kot mi je naročila moja dohtarca. Do nedelje moram bit zdrava!