O gospe Marjani in še kaj…

Zdaj, ko imam malo več časa, mi ob raznoraznih kriminalkah, ki jih baje kar požiram, v roke pridejo tudi kakšne manj razburljive zgodbe. Ena takih je tudi biografija Katarine Lavš o Marjani Deržaj. O Marjani pevki in o Marjani človeku. Pravzaprav bi po prebranem lahko napisala pevka in človek tudi z veliko začetnico. Čeprav se sama ne morem šteti ravno med  njene oboževalce, sem se rodila pač komaj takrat, ko je bila ona že v špici, ko pa sem začela oblikovati svoj glasbeni okus, pa je tudi ni bilo ravno med tistimi, ki sem jih rada poslušala, moram reči, da se z leti to nekako spreminja… Ko berem zdaj zgodbe iz tistih časov, ki seveda krepko segajo že v današnje, se mi nekako dopolnjujejo tudi posamezni delčki v mozaiku mojih spominov. Verjetno sem bila tam nekje Aninih let, ko so bile Marjana, Majda, Alenka (skoraj bi raje rekla Pinterička) in še katera, zvezde na naši sceni. Ampak res zvezde! In če bi slučajno poskušala zdaj potegniti kako vzporednico z današnjimi, kao »zvezdami«, bi se mi uprlo že na samem začetku. In naj mi omenjene gospe, lepo prosim,  oprostijo že samo misel na to, da bi jih primerjala. Še posebej prvi dve, katerih pot je že šla od tod...  Alenka je -na srečo in bogjidajšedolgo- še tu in sama lahko pove kako direktno, sočno, tako čisto po njeno… Njena avtobiografija The Beatles, Tito in jaz je tudi ena od knjig, ki sem jo »požrla« skoraj na eks. In jo bom prav gotovo še kdaj prebrala, ker je tega res vredna. In tako imam sedaj na eni strani »nohtkasla«  Marjano Deržaj, na drugi pa Alenko – Pinteričko. In vsaka po svoje me fascinirata; prva s svojim preprostim načinom in odnosom do življenja, ki ga ni spremenila niti slava v najbolj pravem pomenu besede, in druga,  s svojo odkritostjo, neposrednostjo in ranljivostjo, da kar boli. Obe pa odlični Pevki. In če mi že same njune popevke niso bile vedno všeč, je petje in njun glas tisto, kar pritegne. Danes bolj, kot kdaj prej…