Raduha

Ko je Ana nekaj časa nazaj bila na Raduhi in je izrazila svoj dvom, da bi tudi midva bila sposobna priti na ta vrh, naju je v resnici podžgala.

In sva šla.

Z avtom je bilo potrebno najprej premagati kar nekaj km makadama, da sva prispela do parkirnega prostora pod kočo na Loki. Od tam pa potem peš v nekaj minutah do koče, 

kjer naju smerne table usmerijo proti Raduhi.

Pot se ves čas vzpenja, občasno je v resnici kar strmo, 

vseskozi pa ob poti rastejo maline, mimo katerih pač ni moč iti, v resnici pa je to idealna priložnost za kratek počitek.

Pot je sicer lepo vidna, markacije pa ne preveč, vsekakor so potrebne obnove. Tale je bila ena bolj vidnih in tudi zanimivih. Kako naredijo tako lep krog na špičasti skali mi zaenkrat še ni preveč jasno.

Počasi se vzpenjava in ko prideva skozi rušje, prvič zagledava vrh.

Pri tabli, ki kaže, da je do vrha še 30 min, veva, da nama bo uspelo.

Vrh. Ravno ob najinem prihodu se spusti megla. Spomin odtava kašno desetletje nazaj, ko sva na vrh Pece prav tako prišla v megli.

A tokrat je bilo drugače. Oblak se je razkadil in tako sva skupinski posnetek ponovila še v soncu. 

Kasneje ugotoviva, da je to najin skupni tretji dvatisočak, na katerega sva se povzpela lastno nožno.

Po poti naju je prehitelo kar nekaj jadralnih padalcev. Tako sva na vrhu lahko še uživala v vzletanju le teh.

Za pot nazaj v dolino ubereva drugo pot. Tisto, ki vodi k Snežni jami. Izkaže se, da je pot strmejša, vodi pa po gozdu in markacije so bile obnovljene. Med strminami se najde tudi kakšen pas ravnine poraščene s travo, ki je pravi balzam za utrujene noge pri hoji navzdol.

Ob poti raste veliko bodečih než, še nikoli jih nisva videla toliko na enem kupu.

Prispeva do planine Arta,

od koder je samo še nekaj minut do Snežne jame.

Do vhoda v jamo se je najprej treba spustiti po strmih lesenih stopnicah,

nato pa sledi skoraj navpični spust po železni lestvi  v samo jamo, kjer je temperatura med 0 in 4°C, zato je potrebno imeti zraven dodatna oblačila. Tudi rokavice bi prišle prav, a midva jih nisva imela. Ni bilo hujšega, a spuščanje po železnih stopnicah ni bilo preveč prijetno.

Ker je jama samo delno osvetljena nas opremijo s karbidnimi lučmi.

Najprej pridemo v ledeno dvorano, kjer pa zagledamo samo še kupčke ledu. Ledeni slap se je v letošnji sezoni že zdavnaj stopil.

Sama jama je čudovita, hoja v njej daje pravi občutek jame. Poti so naravne, občasno je pot tudi zavarovana. Ob poti najdemo nešteto kapniških stebrov.

Naletimo pa tudi na obraz ženske.

Za zaključek čudovitega dneva in krožne poti prehodiva še dobra dva kilometra do izhodišča in sledilo je vprašanje, kam greva naslednjič...

Srčni na srčni poti

Že dolgo nismo bili skupaj, smo rekli in se v dobrem tednu dogovorili za srečanje.

Sicer naj bi bilo presenečenje, a so ostali Srčni kar hitro ugotovili, kam nas bo vodila pot.

En sprehod smo rekli, a počitek v objemu Svečinskih goric, se nam je čisto prav prilegel.

Malo po Sloveniji, malo po Avstriji, pa smo prišli. No, najprej do klopce, na kateri se je sedelo v Sloveniji, noge pa smo imel na avstrijski strani. Nekateri se nikakor niso mogli odločiti, na kateri strani bi bili.

Tukaj je tudi spomenik, ki je narejen iz opuščene mejne zapornice.

Na cilju pa najprej ogled čudovitega srca med vinogradi.

Seveda ni smela izostati skupna fotografija Srčnih

Narezek in izvrstno vino, ki je bilo tako okusno, (da sem ga po enem kozarcu pošteno čutil, verjetno ni treba povedat) da smo ga vsi skupaj kar nekaj litrov odnesli domov.

Smo pa potem kar nekaj časa potrebovali, da smo ugotovili, kaj sploh pomeni znak na kozarcu.

Sledila je vrnitev na izhodiščno mesto v Svečini, nato pa piknik pri nas doma. 

Čudovit dan je bil za nami.

Od Treh Kraljev do Treh žebljev

Sobota je bila namenjena gobarjenju (za kosilo je ravno bilo), v nedeljo pa nas je tudi nekam vleklo. Malo smo kolebali kam, med zajtrkom pa smo se le odločili.

Najprej do Treh Kraljev, kjer smo imeli pravo srečo, da smo bili zgodnji. Za nami so namreč zaprli cesto, ker je bila kolesarska rekreativna prireditev Vzpon na Tri Kralje.

Nas to ni motilo. Najprej smo se lepo sprehodili do Črnega jezera.

V resnici je barva bolj podobna Coca Coli, ali pa črnemu čaju, kakor vzameš.

Del poti od Črnega jezera do Osankarice

vodi, zaradi močvirnatega terena, po prav posebni poti.

Oznake so pa tudi prav posebne. Me je kar odneslo v vojaške dneve.

Za popestritev poti pa je poskrbela ta oznaka poti.

Seveda sva z Ano najprej vztrajala, da moramo slediti zvezdi. Potem pa sva ugotovila, da se vračamo nazaj proti Osankarici, a po drugi poti. Morala sva priznati, da je imela Marjetka prav. Tako, kot ponavadi. Malo naprej od zavajajoče table pa le najdemo tisto, ki nas je usmerila k spomeniku padlim borcem Pohorskega bataljona.

Prizorišče poslednjega boja Pohorskega bataljona, kljub oddaljenosti dogodka, človeka še vedno prevzame.

Nazaj grede se še sprehodimo po krožni učni poti.

Daljnogled,

tolkala,

in "prisluhni gozdu" so bili najbolj zanimivi.

Za konec pa še en skupni selfi. Tako izgleda, ko se ena pripravlja na fotografiranje, druga pa se spakuje.

Moravška s srčnimi

Tole Moravško planinsko pot smo imeli že kar nekaj časa skrito v žepu, pa nikakor ni prišla na plano. Ob vprašnju kam bomo šli naslednjič je Aleš kot iz topa, da po Moravški, v nasprotju z Radotom včeraj, ki je bil predaleč za nama, da bi naju slišal ;)

Pa smo šli, Aleš, Rado in moja malenkost, Heleno je ustavila poškodba, a kolikor je bilo slišati, bo nadoknadila.

Začeli smo pri gradu Tuštanj, oz bolje rečeno tik pod gradom, kar je bil zelo pomemben podatek na koncu poti. Obvezno fotografiranje in že zagrabimo v prvi hrib, proti Murovici.



Moja sotrpina kar šibata naprej, sploh Aleš je bil zelo močan, brez naju bi kar odbrzel naprej, sam pa se ne dam, zato me kar nekaj krat čakata, enkrat se celo skrijeta, a jima ni uspelo.

Vmes sva Alešu pokazala ,kje sva se pred dvema letoma izgubila , meni pa se je vseskozi zdelo, da hodim po znanih poteh, pod Sv. Miklavžu pa ne več



Pod njim si potem privoščimo oz. privoščiva z Radotom prvo malico. Energijo je potrebno nadomeščati, zato sva imel s seboj zadostno količino sendvičev,  na kakšno gorivo pa je šlo Alešu pa pojma nimam, skratka se je zdelo, da mu je bil vsak sendvič postnanek odveč, se mu je kar naprej mudilo ;)

Pri Geoosu naredimo eno skupno fotko in spet naprej

(če kdo ni spoznal tipa na sredini je Rado)

Po  Sv. Florjanju, na katerega smo prišli po isti poti kot smo ga zapustili, prvič Aleš vzame v roko geografsko karto, še Radotove palice, na katerih je bil kompas so prav prišle

in zaključek, smo na pravi poti, čeprav se nam tista gostilna ki smo jo na vrhu hriba  gledali pred nosom nikor ni prišla. Po dobri urci pa se nam le prikaže nekje na polovici poti. Pa sva bila z Radotom spet pri sendvičih :)

Po vzponu na Vrh pri Milnišah,  hoja po grebenu. Končno brez korenin in skal, je pa bil šoder in bila je vročina,

vse do Limbarske gore

kjer si privoščimo še zadnji dalši postanek, s sendviči seveda. Tukaj Aleš strokovno ugotovi, da imamo do cilja še slabi dve uri, no ja niti to ne, urca pa pol pa smo doma. Čeprav se je na kocu pokazalo, da ta podatek ni ravno točen je občutek,  da smo pred nekaj urami bili na "drugi" strani več kot odličen.

Predzadnji žig smo dobili pod Sv. Mohorju, do njega smo se povzpeli po neskončnih stopnicah, pa z njega tud...

Tukaj smo imeli  prvič občutek, da smo že čisto blizu cilja, če nas nebi tik pred tem ko zagledamo naš cilj markacije poslale desno.  Pa se je spet vleklo, kljub temu smo vedeli, da smo blizu.

Po dobrih 45 km (kolikor je v resnici ne bomo nikoli zvedeli, so nam vsi štirje Garmini kazali različno) 1800 v.m. in slabih 11 urah le zagledamo cilj, kjer pridemo še do zadnjega žiga

In tako se je dan končal popolno, sam sem si priboril dva kosa, da sploh ne govorimo o golažu. Njami!!!

Danes pa posledice.. ne pomnim kdaj so me tako bolele noge, križ, kolki, pa še kaj bi se našlo. Se vidi,da že dolgo nisem nič hribov obdeloval in posledice so očitno tu. Baje je drug dan najhujši...