In sva šla.
Z avtom je bilo potrebno najprej premagati kar nekaj km makadama, da sva prispela do parkirnega prostora pod kočo na Loki. Od tam pa potem peš v nekaj minutah do koče,
kjer naju smerne table usmerijo proti Raduhi.
Pot se ves čas vzpenja, občasno je v resnici kar strmo,
vseskozi pa ob poti rastejo maline, mimo katerih pač ni moč iti, v resnici pa je to idealna priložnost za kratek počitek.
Pot je sicer lepo vidna, markacije pa ne preveč, vsekakor so potrebne obnove. Tale je bila ena bolj vidnih in tudi zanimivih. Kako naredijo tako lep krog na špičasti skali mi zaenkrat še ni preveč jasno.
Počasi se vzpenjava in ko prideva skozi rušje, prvič zagledava vrh.
Pri tabli, ki kaže, da je do vrha še 30 min, veva, da nama bo uspelo.
Vrh. Ravno ob najinem prihodu se spusti megla. Spomin odtava kašno desetletje nazaj, ko sva na vrh Pece prav tako prišla v megli.
A tokrat je bilo drugače. Oblak se je razkadil in tako sva skupinski posnetek ponovila še v soncu.
Kasneje ugotoviva, da je to najin skupni tretji dvatisočak, na katerega sva se povzpela lastno nožno.
Po poti naju je prehitelo kar nekaj jadralnih padalcev. Tako sva na vrhu lahko še uživala v vzletanju le teh.
Za pot nazaj v dolino ubereva drugo pot. Tisto, ki vodi k Snežni jami. Izkaže se, da je pot strmejša, vodi pa po gozdu in markacije so bile obnovljene. Med strminami se najde tudi kakšen pas ravnine poraščene s travo, ki je pravi balzam za utrujene noge pri hoji navzdol.
Ob poti raste veliko bodečih než, še nikoli jih nisva videla toliko na enem kupu.
Prispeva do planine Arta,
od koder je samo še nekaj minut do Snežne jame.
Do vhoda v jamo se je najprej treba spustiti po strmih lesenih stopnicah,
nato pa sledi skoraj navpični spust po železni lestvi v samo jamo, kjer je temperatura med 0 in 4°C, zato je potrebno imeti zraven dodatna oblačila. Tudi rokavice bi prišle prav, a midva jih nisva imela. Ni bilo hujšega, a spuščanje po železnih stopnicah ni bilo preveč prijetno.
Ker je jama samo delno osvetljena nas opremijo s karbidnimi lučmi.
Najprej pridemo v ledeno dvorano, kjer pa zagledamo samo še kupčke ledu. Ledeni slap se je v letošnji sezoni že zdavnaj stopil.
Sama jama je čudovita, hoja v njej daje pravi občutek jame. Poti so naravne, občasno je pot tudi zavarovana. Ob poti najdemo nešteto kapniških stebrov.
Naletimo pa tudi na obraz ženske.
Za zaključek čudovitega dneva in krožne poti prehodiva še dobra dva kilometra do izhodišča in sledilo je vprašanje, kam greva naslednjič...
Ni komentarjev:
Objavite komentar