Raduha

Ko je Ana nekaj časa nazaj bila na Raduhi in je izrazila svoj dvom, da bi tudi midva bila sposobna priti na ta vrh, naju je v resnici podžgala.

In sva šla.

Z avtom je bilo potrebno najprej premagati kar nekaj km makadama, da sva prispela do parkirnega prostora pod kočo na Loki. Od tam pa potem peš v nekaj minutah do koče, 

kjer naju smerne table usmerijo proti Raduhi.

Pot se ves čas vzpenja, občasno je v resnici kar strmo, 

vseskozi pa ob poti rastejo maline, mimo katerih pač ni moč iti, v resnici pa je to idealna priložnost za kratek počitek.

Pot je sicer lepo vidna, markacije pa ne preveč, vsekakor so potrebne obnove. Tale je bila ena bolj vidnih in tudi zanimivih. Kako naredijo tako lep krog na špičasti skali mi zaenkrat še ni preveč jasno.

Počasi se vzpenjava in ko prideva skozi rušje, prvič zagledava vrh.

Pri tabli, ki kaže, da je do vrha še 30 min, veva, da nama bo uspelo.

Vrh. Ravno ob najinem prihodu se spusti megla. Spomin odtava kašno desetletje nazaj, ko sva na vrh Pece prav tako prišla v megli.

A tokrat je bilo drugače. Oblak se je razkadil in tako sva skupinski posnetek ponovila še v soncu. 

Kasneje ugotoviva, da je to najin skupni tretji dvatisočak, na katerega sva se povzpela lastno nožno.

Po poti naju je prehitelo kar nekaj jadralnih padalcev. Tako sva na vrhu lahko še uživala v vzletanju le teh.

Za pot nazaj v dolino ubereva drugo pot. Tisto, ki vodi k Snežni jami. Izkaže se, da je pot strmejša, vodi pa po gozdu in markacije so bile obnovljene. Med strminami se najde tudi kakšen pas ravnine poraščene s travo, ki je pravi balzam za utrujene noge pri hoji navzdol.

Ob poti raste veliko bodečih než, še nikoli jih nisva videla toliko na enem kupu.

Prispeva do planine Arta,

od koder je samo še nekaj minut do Snežne jame.

Do vhoda v jamo se je najprej treba spustiti po strmih lesenih stopnicah,

nato pa sledi skoraj navpični spust po železni lestvi  v samo jamo, kjer je temperatura med 0 in 4°C, zato je potrebno imeti zraven dodatna oblačila. Tudi rokavice bi prišle prav, a midva jih nisva imela. Ni bilo hujšega, a spuščanje po železnih stopnicah ni bilo preveč prijetno.

Ker je jama samo delno osvetljena nas opremijo s karbidnimi lučmi.

Najprej pridemo v ledeno dvorano, kjer pa zagledamo samo še kupčke ledu. Ledeni slap se je v letošnji sezoni že zdavnaj stopil.

Sama jama je čudovita, hoja v njej daje pravi občutek jame. Poti so naravne, občasno je pot tudi zavarovana. Ob poti najdemo nešteto kapniških stebrov.

Naletimo pa tudi na obraz ženske.

Za zaključek čudovitega dneva in krožne poti prehodiva še dobra dva kilometra do izhodišča in sledilo je vprašanje, kam greva naslednjič...

Srčni na srčni poti

Že dolgo nismo bili skupaj, smo rekli in se v dobrem tednu dogovorili za srečanje.

Sicer naj bi bilo presenečenje, a so ostali Srčni kar hitro ugotovili, kam nas bo vodila pot.

En sprehod smo rekli, a počitek v objemu Svečinskih goric, se nam je čisto prav prilegel.

Malo po Sloveniji, malo po Avstriji, pa smo prišli. No, najprej do klopce, na kateri se je sedelo v Sloveniji, noge pa smo imel na avstrijski strani. Nekateri se nikakor niso mogli odločiti, na kateri strani bi bili.

Tukaj je tudi spomenik, ki je narejen iz opuščene mejne zapornice.

Na cilju pa najprej ogled čudovitega srca med vinogradi.

Seveda ni smela izostati skupna fotografija Srčnih

Narezek in izvrstno vino, ki je bilo tako okusno, (da sem ga po enem kozarcu pošteno čutil, verjetno ni treba povedat) da smo ga vsi skupaj kar nekaj litrov odnesli domov.

Smo pa potem kar nekaj časa potrebovali, da smo ugotovili, kaj sploh pomeni znak na kozarcu.

Sledila je vrnitev na izhodiščno mesto v Svečini, nato pa piknik pri nas doma. 

Čudovit dan je bil za nami.

Od Treh Kraljev do Treh žebljev

Sobota je bila namenjena gobarjenju (za kosilo je ravno bilo), v nedeljo pa nas je tudi nekam vleklo. Malo smo kolebali kam, med zajtrkom pa smo se le odločili.

Najprej do Treh Kraljev, kjer smo imeli pravo srečo, da smo bili zgodnji. Za nami so namreč zaprli cesto, ker je bila kolesarska rekreativna prireditev Vzpon na Tri Kralje.

Nas to ni motilo. Najprej smo se lepo sprehodili do Črnega jezera.

V resnici je barva bolj podobna Coca Coli, ali pa črnemu čaju, kakor vzameš.

Del poti od Črnega jezera do Osankarice

vodi, zaradi močvirnatega terena, po prav posebni poti.

Oznake so pa tudi prav posebne. Me je kar odneslo v vojaške dneve.

Za popestritev poti pa je poskrbela ta oznaka poti.

Seveda sva z Ano najprej vztrajala, da moramo slediti zvezdi. Potem pa sva ugotovila, da se vračamo nazaj proti Osankarici, a po drugi poti. Morala sva priznati, da je imela Marjetka prav. Tako, kot ponavadi. Malo naprej od zavajajoče table pa le najdemo tisto, ki nas je usmerila k spomeniku padlim borcem Pohorskega bataljona.

Prizorišče poslednjega boja Pohorskega bataljona, kljub oddaljenosti dogodka, človeka še vedno prevzame.

Nazaj grede se še sprehodimo po krožni učni poti.

Daljnogled,

tolkala,

in "prisluhni gozdu" so bili najbolj zanimivi.

Za konec pa še en skupni selfi. Tako izgleda, ko se ena pripravlja na fotografiranje, druga pa se spakuje.

Velika planina

Že kar nekaj časa je bila naša želja. Da gremo, je padla odločitev kar čez noč. Dopust, med tednom, pa še čudovito vreme je bilo napovedano.

Gor se najprej odpeljemo z vzpenjačo, sedežnici, ki pripelje čisto na vrh pa se seveda izognemo.

Ko pridemo na vrh, se nam razprostre čudovit razgled

Najprej odidemo do cerkvice Marije Snežne. 

Zanimivo. Tudi naša cerkev na Zg. Velki se imenuje Marija Snežna, za obe pa velja ista legenda.

Odločimo se za krožno pot. Tudi tokrat je bila Ana glavni navigator.

Hodili smo tako po travnatih,

kot po cestnih poteh.

Vmes smo poskusili narediti tudi kakšen selfi

Ob poti smo srečali tudi sokrajane, s katerimi se doma bolj redko vidimo...

Za zaključek pa obvezno kislo mleko in ajdovi žganci.