Dvakrat v Poreč in nazaj

V enem dnevu, da se razume...

Začelo se je čisto normalno. Odhod od doma lepo počasi umirjeno, no ja, če odštejemo, da smo pred predorom Vodole stali čisto brez veze v obe smeri. Očitno je DARSU zaštekal računalniški sistem, so potem prihiteli s službenimi avtomobili in nas spustili naprej.

Prvi postanek kot ponavadi v Lomu. Potem si je Marjetka zaželela, da greva v Kopru malo pogledat pohištvo. Časa sva imela na pretek, pa sva šla.  Izkazalo se je, da sva našla kuhinjo, s katero sva se oba strinjala, da nama bi ugajala. 

Nato pa lepo počasi proti mejnemu prehodu Sečovlje. Na mejni prehod se pripeljeva čisto sama. Tako prazno ne pomniva, da je kdaj bilo.

Obmejnemu policistu predava osebni izkaznici. Ta jih kar nekaj časa preverja. Ok, štrajkajo, pa dosledno opravljajo svoje delo, si misliva. Potem pa en le vpraša:

 "Gospa Marjetka, ali imate potni list?" 

"Ne," je bil odgovor.

Kaj naju te sprašuje za potni list, če pa sva mu dala osebno. Nato še nekaj preverja in reče, da je Marjetkina osebna potekla. Aaaaaaaaaa?? Kdaj?? Julija lani!!! Pa saj ne more biti res, lani smo tako brez veljavnega dokumenta potovali po Madžarski, Slovaški, Češki, da bližnje Avstrije sploh ne omenjam! Še dobro, da premoreva v tem trenutku obilico humorja. Kar prav pride v takih trenutkih.

Tako nama ne preostane drugega, kot da obrneva in pri drugem policaju dvigneva dokumente.  Sprašujeva, če lahko dobiva kakšno potrdilo na občini v Kopru ali kaj podobnega, da bi lahko prešla mejo. Pravi, da lahko dobiva edino potrdilo o zasegu neveljavnega dokumenta in 400€ kazni. Ups, rečeva le hvala in se odpeljeva.

In kaj sedaj?! Kličeva domov Ano, da preveri, če je Marjetkin potni list še veljaven. Na srečo je. In tako se odpraviva nazaj, domov. 300 km nazaj, po košček veljavnega papirja... Ura je že toliko, da pokličeva še v hotel, da bova pozna. Pravijo, da ni panike; če prideva po 21. uri, nama bodo pripravili pač hladno večerjo. Upava, da tega ne bo treba.

Na počivališču Lopata se zamenjava, kupiva si vsak svoj sendvič, ga zmečeva v sebe in greva dalje. Doma vzameva potni list in v petih minutah se obrneva nazaj proti Poreču. Drugič v tem dnevu.

Tokrat greva na mejni prehod Dragonja. Sicer naju je imelo, da bi šla na Sečovlje, a saj bova tudi na Dragonji z veseljem pokazala, da imava veljavne dokumente. In glej hudiča, tukaj nihče ne pogleda dokumentov, samo zamahne, da lahko greva naprej. Super, kaj bi bilo, če bi bilo, je brezveze razmišljati. Je že bilo za nekaj dobro. In ena od dobrih je tudi ta, da je baje dobrih 1000 km tudi do Provanse, ki se je jaz zadnje čase prav branim, ravno zaradi razdalje... Malo sumim, da je Marjetka to nalašč tako splanirala, da mi je to dokazala ;)

In tako prispeva v hotel še pravi čas za večerjo. Na recepciji nama potem, ko poveva kakšno kalvarijo sva imela danes za seboj, velikodušno ponudijo brezplačen sprostitveni wellness.

Pozno večerni sprehod naju spomni, da danes ni šlo ravno po polžje, vsaj v drugem delu dneva ne.

Hotel že poznava.  Tri leta nazaj sva tu že uživala in tokrat sva ga dobila preko Kuponkota za res ugodno ceno. Čista uživancija in odklop.

Naslednji dan pa najprej sprehod do Poreča.

Popoldne se odpeljeva še do Vrsarja in se sprehodiva še tam.

Pa še ogled Višnjana,

namakanje v bazenu, kolesarjenje v fitnesu in dneva je počasi konec.

Naslednji dan rečeva, da greva proti Zeleni laguni. Zalivček za zalivčkom. Eden lepši kot drugi in najdeva tudi najlepšega. Tukaj bi lahko ostala neskončno dolgo...

Najdeva tudi že pravo pomlad,

a počasi morava nazaj, veliko prehojenih km se je nabralo. Iščeva kakšen odprt hotel, kjer bi se lahko odžejala. Komaj najdeva enega, poleti bi bilo seveda drugače.

Še prej v daljavi gledava nek čuden stolp. Greva pogledat malo bližje in čeprav sva ga prišla pogledat samo od spodaj, se povzpnema po kupu stopnic

do kapelice Sv. Nikole. Višje ni šlo, razgledni stolp pa je bil zaprt.

Za nagrado odtrgam vršiček oleandra in upam, da se bo prijel na naši parceli.

Popoldne se odpraviva v wellness,  pred večerjo pa še na kolesarjenje v fitnes. Za gušt je bilo teh 18 km čisto dovolj, na 19 km podlage pohoda.

In tako je mini dopust minil, kot da bi pihnil. Nazaj grede sva doživela še vse možne vremenske razmere, od sonca, dežja in snega.

Celo v Krtini se nama je uspelo ustaviti, za kar velikokrat zmanjka časa. Tokrat pa ga je za kratek klepet ob kavi bilo ravno dovolj!

V septembru na morje - Umag

Morje v septembru. To vseskozi govoriva, da bova enkrat nekoč, ko bova v penzionu...

V iskanju ponedeljkovega pozno popoldanskega sonca na terasi pred hišo se nama utrne, da letos sploh nismo bili na morju. Dopust ja, a ni bilo morje.

Še isti večer se začne iskalna akcija na netu, v petek pa že šibama proti Umagu. Sama, Ani se kao ne da.

Najprej postanek na kavici v Kopru,

potem pa Umag. Hotel z bazenom, ki pa ga nisva uporabljala. Morje je le morje.

Sva bila kar presenečena, hotel je bil nabito poln, kar se je poznalo predvsem  pri večerji in zajtrku, ko je bilo potrebno kar čakati v vrsti. 

September je res pravi za morske počitnice. Sonce je ravno pravšnje, da lahko mirno poležavaš na plaži brez, da bi iskal senco, tudi morje je primerne temperature, pa še gužve na plaži ni.

Seveda sva uživala tudi v sončnih zahodih...

Po dolgem času sva zopet tekla, a se je na žalost izkazalo, da to ni bilo ravno pametno, moj išias se pač ob določenih gibih še kar pojavlja.

Sva pa zato planirala pohod do Savudrije. Ampak je na koncu prevladal razum, je bilo prevroče in sva raje šla samo do Umaga, s turističnim vlakcem :)

Na koncu si privoščiva še kosilo tik ob morju,

pa pustimo vnemar, da so za dva koščka (polovički) kruha, ki sva jih pojedla zraven, zaračunali 20 kun.

Tak morski vikend v septembru bova zagotovo še kdaj ponovila...

Po južni Češki do Avstrije

Tri dni Budimpešte je bilo za nami in krenili smo naprej. Preko Slovaške, kjer se sploh nismo ustavili, treba je pač nekaj pustiti še za drugič, do Češke.

Češka je, razen po pivu in knedlčkih, znana tudi po gradovih. Celo morje jih je in mi smo se ustavili kar pri prvem, v Lednicah.

Čudoviti vrtovi,

minaret,

kjer smo se seveda povzpeli po neskončnih stopnicah do vrha, 

od koder je čudovit razgled.

Pot smo nadaljevali do našega prenočišča v Trebiču,

ki pa nas je kar malo razočaral. Mrtvo mesto, brez duše in življenja. 

Hotel pa pravi primerek še iz socialističnih časov. Hvalabogu, da smo imeli s seboj vsaj svoje brisače, saj so bile tiste, ki so visele v kopalnici, bolj podobne našim krpam za brisanje tal. Reševal jih je le kozel ;)

Naslednji dan pa je bilo že čisto drugače... Prispeli smo v Telč.

Čudovito mestece, kot iz pravljice in zagotovo vredno ogleda.

Tu se je kar dogajalo...

Pot smo nadaljevali proti Jindřichůvem Hradec-u, kjer smo najprej prišli v prazno ulico,

                                                                    

ki pa se je nato razširila v čudovit trg...

Glavna znamenitost je seveda spet grad, ki je po velikosti tretji največji, za tistima v Pragi in v Češkem Krumlovu.

   

Pot nas je potem zanesla v še eno slikovito mestece, v Trebon, ki je v bistvu zelo podobno Telču, vendar s to razliko, da je bila tam gneča neprimerno večja. Očitno je bil tam nek festival ali nekaj podobnega, saj se je na osrednjem trgu marsikaj dogajalo. Poleg raznoraznih štantov s hrano in pijačo ter seveda z vsem ostalim, kar se na stojnicah pač prodaja, je bila na odru neka njihova rockerska skupina, ki nas je s svojim špilanjem kar za nekaj časa prikovala na mesto.  

Seveda pa imajo tudi svoj grad...

Pozno popoldne smo se počasi odpravili proti Češkim Budejovicam, kjer smo imeli za ta dan rezervirano prenočišče. Na srečo smo s tem hotelom zadeli v polno. Čisto, udobno, do mesta pa le en lep, 15 minutni sprehod. Najprej seveda zaslužen počitek, potem še kakšno pivičko ali dve...

Naslednje jutro pa obisk pivovarne Budweiser Budvar, kjer smo si poleg same zgodovine pivovarne, ogledali tudi celotni proces proizvodnje piva. 

Seveda smo bili deležni tudi degustacije in roko na srce, meni je bilo to sveže, nestarano pivo zelo všeč, čeprav bi, glede na temperaturo v kleti, skoraj bolj pasal čaj ;)

Zadnja postaja na naši poti po Češki je bilo mestece Češki Krumlov, ki ga je UNESCO označil kot spomenik svetovne veljave. Verjetno je to bil tudi razlog, da je bila tu taka gužva, kot nikjer drugje na naši poti. Množica turistov vseh barv in jezikov, na trenutke so se ozke uličke kar zašopale...

Mi smo se malo sprehodili po grajskem dvorišču, sam grad in vse, kar spada zraven je itak poglavje zase in bi zahtevalo skoraj celodnevno ekskurzijo, prečkali Vltavo, in se nazadnje v eni od luškanih restavracij, s podestom nad reko, poslovili tudi od knedlčkov, ki so bili stalnica na našem jedilniku v tem času. 

Za zaključek naših počitnic pa smo si izbrali avstrijski Gmunden, slikovito mestece ob jezeru Trauensee.

Ker je bilo po vseh knedlčkih in pivičkah že rahlo naporno, je bilo potrebno izkoristiti prav vsako priložnost za počitek ;)

Naslednji dan nas je namreč čakal še en podvig: najprej vožnja z gondolo na Grunberg,

nato pa enourni pohod

do jezera Laudachsee, kjer smo si v vodi ohladili utrujene noge.

Po vrnitvi v dolino, smo se odpravili še do slikovitega gradu Orth, ki leži na jezeru, s kopnim pa ga povezuje lesen most. 

Lepo je bilo in Gmunden je vsekakor kraj, v katerega bi se še kdaj vrnili. Kar nekaj stvari je namreč še ostalo, za katere je tokrat preprosto zmanjkalo časa. Pa nič zato, imamo vsaj kakšno idejo za takrat, ko bo spet prilika...