Zavedati se

• Zavedati se, da je zob sestavni del človeškega telesa in da ne preneha boleti sam od sebe, tako kot sem mislil v rani mladosti, ko sem "pobegnil" iz zobne ordinacije. Ravno v trenutku, ko me je medicinska sestra poklicala me je namreč prenehal bolet. Seveda sem bil čez pol ure nazaj.


• Zavedati se, da je tudi glava sestavni del človeškega telesa. In če ni prazna, lahko boli. Ali še huje, vnetje sinusov, ki povzroča neopisljive bolečine.


• Zavedati se, da Lekadol+ ni čudežno zdravilo za zgoraj našteto. Nekateri so hodili kar nekaj časa v šole,da nam lahko pomagajo.


• Zavedati se, da je potreben samo trenutek nepazljivosti, da povzročiš prometno nesrečo. Na "srečo" samo z materialno škodo. Si ne znam predstavljati, kakšen občutek krivde ima človek, ki povzroči nesrečo v kateri so poškodovani ali bog ne daj še kaj huje.


• Zavedati se, da vse vedno ne gre po planu. Da kdaj tudi na moji poti omagam, da obstajajo trenutki, ko tudi v moji glavi ni vse "naravnano" tako kot treba.


• Zavedati se, da tudi v športu kdaj odpovem, tako kot včeraj


• Zavedati se, da imam ob sebi moje najdražje in da zna biti velikokrat tudi veliko bolje.

In kako bo sedaj?

Juti bo nov dan. Nedelja bo in začel bo veljati nov protikadilski zakon. Zakon ki prepoveduje. Prepoveduje kajenje v zaprtih prostori, kakor so gostinski obrati, pisarne, tovarne in kaj vem še kaj, prepovedana pa bo tudi prodaja cigaretov mlajnšim od 18 let. To je bilo opaziti že danes v trgovini, kjer so imeli na vidnem mestu objavljeno obvestilo, da mlajnšim od 18 let ne prodajajo cigaretov.

Pa naj najprej povem, da sem sam davno nekoč tudi sam kadil. Nisem bil sicer kakšen strasten kadilec, ena škatla mi je zadostovala za dva dni, kaditi pa sem začel že pri 15 letih, ali drugače povedano, ko sem začel hoditi v srednjo šolo. Kakšni frajerji smo takrat bili ko smo si prižgali cigareto sredi ulice, ko smo kadili v naši priljubljeni Astoriji, ko smo kadili med odmori... Nič se nismo skrivali, razen seveda doma. Mamo je skoraj kap ko mi je pri 18 letih slučajno našla cigarete. Pa saj je bilo podobno tudi ko smo dobili Janjo, pri 15-tih! Človek takrat ni ravno vesel, a pogovor je lahko vse, kaj dosti več ne moreš storiti. Lahko prepoveš, groziš, a to ponavadi pelje v napačno smer. Še danes pri svoji polnoletnosti kadi, a že razmišlja kako bo , ko bodo šle z prijateljicami  na pijačo in ne bodo smele kaditi. Je celo zadnjič omenjala, da bo treba nehati kaditi. Pohvalno, si želim, da bi bilo res.

Sicer pa sem sam nastrojen proti kadilcem. Verjetno je krivo ravno to, da sem sam kadil. Pravijo, da so takšni najhujši. Veselim se, da bom lahko šel na kavico (ups na zeleni čaj z mlekom) v restavracijo, ne da bo me kdo motil z svojim dimom. Da se razumemo nič nimam proti tistim ki pač kadijo. To je njihova stvar, ne moja. A ne rabijo še zraven sebe zastrupljati še mene. Tako kot recimo v službi. Nikoli nisem imel rad, da mi v pisarni kadijo, da o napolnjenih pepelnikih sploh ne govorim. Sicer v moji izmeni več ali manj v pisarni ne kadijo, a v drugi izmeni so kar strastni kadilci. Tako je moje prvo opravilo ko pridem v službo zračenje pisarne.  Tukaj je še šefica ki tudi zakadi kakšnega. In kako bo ko pridemo z dopustov???

Doping

Doping, beseda katera se zadnje čase kar veliko uporablja. V športu seveda.Na Tour de France se dogajajo kar vsakodnevne izključitve zaradi dopinga. Najbolj pa je presenetila še današnja novica o domnevni dopingirani Jolandi Čeplak.

Samo po sebi se postavlja vprašanje ali je to še sploh šport. A to ne meji že na nekaj čisto drugega. Na zgolj borbo po denarju sam šport je očitno postranska zadeva. Žalostno.

Kje so časi Olimpijskih iger ko so tam lahko nastopali samo amaterji. Mogoče je to bila največja napaka olimpijskega gibanja. Danes si verjetno težko znamo zamisliti tekmovalce amaterje, a ravno ti bi morali biti pobudniki in gonilna sila človekovega športnega udejstvovanja. Dandanes pa vsi športni klubi v vseh športih strmijo samo po najboljših, najhitrejših otrocih, ki bodo nekoč mogoče ponosno nosili slovensko zastavo.

In tu se postavlja meja med čistim amaterizmom in vrhunskimi športniki. Zakaj že otrokom, kateri nimajo tekmovalnih ambicij, so pa pripravljeni v športna društva in klube zahajati iz čistega veselja do športa ne nudimo te alternative. Ko je Janja pred leti še hodila v plavalni klub je plavala iz čistega veselja. Rada je prihajala v Pristan, a ko so se po nekaj letih pričeli resni treningi ni obupala. Enostavno je pač ugotovila, da ta šport ni za njo. Bi pa še z veseljem hodila še rekreativno plavati, pa tega v klubu niso nudili. Hoteli so imeti samo vrhunske plavalce. In tako je počasi dala šport na stranski tir. Sedaj ko je polnoletna ji je šport zadnja stvar.

In tako je izgubljen mogoče marsikateri otrok, kateri bi v svojih otroških in najstniških letih našel sebe v preprostem udejstvovanju v tem ali onem športu, neglede na to kako dober bi bil! Mogoče bi kateri zmed njih celo kdaj postal vrhunski tekmovalec. Upam,da brez dopinga!!!

7x jaz

Pismo, mi je težko sebe opisat na tak način. Kolko lažje je brat druge in se najt v njihovih spoznanjih. Kolko lažje je rečt: »ja, isto ko jaz«, kot pa to konkretno stvar zapisat v prvi osebi. Hja, po tem direktnem izzivu mojega dragega mi očitno kaj drugega ne preostane. Treba bo stopiti še stopničko višje (al pa globlje) in se poskušat še bolj odpret, razgalit, in rečt: »Evo, taka pač sem«… In taka sem zdaj, ta trenutek, ko to pišem. Tako razmišljam zdaj, oziroma tako se vidim danes. Moji pogledi na določene stvari so se namreč z leti spremenili, tako, kot sem se spremenila tudi sama. In to bi lahko bilo že kar 1. dejstvo:

1. Spreminjam se; ne mislim na tiste zunanje spremembe, ki jih običajno ljudje najprej opazijo, (kg, barva las…) pač pa na spremembe, ki se dogajajo znotraj vsakega človeka, spremembe, ki se odražajo v odnosu do drugih in do sebe. Spreminja se moje dojemanje problemov, ki se pojavljajo in spreminja se moj pristop k reševanju teh problemov. Vedno bolj se poskušam držati tistega »spremeni, kar lahko spremeniš in ne sekiraj se zaradi nečesa, česar ne moreš spremeniti«. Vedno ni bilo tako. Včasih sem se znala zasekirat v božjomater zaradi stvari, na katere sploh nisem imela vpliva. In posledično so zaradi tega najbolj trpeli ravno moji najbližji. In potem me je mučila še slaba vest zaradi tega. Začaran krog. No, na srečo je ta faza zdaj mimo. Se ve, kdo mi je pri tem najbolj pomagal…


2. Tudi če bi rada bila, nisem najbolj dosledna; to se kaže na več področjih. Zadam si nek cilj, potem pa, na poti do njega, kar hitro začnem ubirati razne ovinke in stranpoti. Ni ga čez komot…, pa magari se potem cilj zgubi z vidika. To se seveda pozna tudi pri vzgoji, čeprav sem takrat, ko še ni bilo Ane in sem si izkušnje nabirala pri čuvanju nečakinje in nečaka, imela neke čisto druge teorije o tem, kako bo vzgojen moj otrok. No, saj zaenkrat se še ni kaj za pritoževat; to, da ne hodi spat vedno ob isti uri, da zvečer včasih krepko potegne, če je kaj zanimivega na TV, pa da včasih zajtrkuje ob risankah, verjetno še ni najhujše. Prav tako nisem dosledna pri hrani. Tam še najmanj. Velja pravilo »tisto, kar imamo radi«, in ne tisto, kar je zdravo. Zaenkrat… Nekateri (!) sicer že poskušajo kaj spremenit v tej smeri, pa se (še) ne dam! Ma kako ločevanje, lepoteprosim, jaz umrem, če mi prepovejo testenine z vsemi tistimi mesnimi omakami, pa sendviče…!!! Pa tista moja kava zjutraj, pa sveže žemljice ali rogljički…, čeprav moram včasih že skoraj hkrati požreti tudi rupurut, me to še vedno ne odvrne in prepriča, da bi začela piti čaj. Sem sicer že nekajkrat poskušala, pa nikoli ni trajalo dlje kot par tednov. Tolko o moji doslednosti.


3. Po horoskopu dvojčica in kača. Ubitačna kombinacija. O tem so napisane cele knjige, jaz vzamem ven samo tisto, kar mi paše in se fajn sliši. Na primer: človek dobi z mano cel harem; čuje se res fajn, problem pa nastane, ker se lahko v haremu naenkrat znajde cel kup bab, od katerih znajo ene bit tečne, druge sitne, tretje depresivne in brezvoljne… Vse na kupu. Pa razpoloženje niha od same evforije do solz obupa in nemoči. Ja, vse to se najde v takem »haremu«. Pa ga mej, če ga češ. Zanimivo pa je tudi to, da se med poklici, ki so značilni za dvojčke, najdejo tudi učitelji. Te pa bo že nekaj na tem. Svojo službo imam rada, še vedno… Tudi če se kak dan zgodi, da me kak froc totalno spravi ob živce in bi ga najrajši nekam poslala s par focni okol uh, se do naslednjega dne skuliram, ne vlačim starih zamer s seboj in nadaljujem, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Res, zamerljiva pa nisem. To pa definitivno. In to bi lahko bilo že kar 4. dejstvo…


4. Zamerljivost; sem že rekla, je nimam. Nisem zamerljiva. Tudi, če me je kdo hudo užalil ali prizadel, grem lahko preko tega. Odpustim, vendar pa ne pozabim. To pa je tudi res. In če nekomu odpustiš, ostane manj jeze in gneva v tebi. To so ugotovili že bolj pametni od mene in je čisto res. Če sam v sebi zadržuješ vso tisto jezo, ipiko, sovraštvo in kar pač še je teh negativnih čustev, te začnejo ta razžirati od znotraj in se počasi lomiš, dokler te dokončno ne sesuje. Ni vedno enostavno odpuščati, sploh če te prizadene nekdo, ki si mu najbolj zaupal, je pa edino koristno. Sicer to ni glih stvar, s katero bi se človek hvalil, ampak lahko rečem, da imam z vsemi (no, tolko pa jih spet ni bilo, kot se morebiti sliši) svojimi bivšimi kar lepo pošlihtane odnose, da ne rečem kar prijateljske. Še najmanj mogoče prav z Aninim očetom, s katerim sva preživela kar nekaj burnih obdobij (pa to bi bila že druga zgodba), pa sedaj čisto normalno funkcionirava. In bi lahko navezala in nadaljevala kar v naslednjo dejstvo…


5. Se pa najdejo ljudje, ki mi znajo včasih pošteno iti na živce; kakšna sodelavka kdaj pa kdaj…, ja, v takih pretežno ženskih kolektivih, kot je naš, je to včasih neizbežno, je pa na srečo tudi prehodno. Pa še bolj mi gre na živce, če me v tej isti skupini poskušajo zaplest v kakšno »našo« grupo, ker je v oni drugi kao nekdo nekaj rekel o nas… Znano? In potem nisem ne pri enih, ne pri drugih. In ne hodim na novoletne čage (in očitno nisem edina!) in sindikalne izlete, ker mi res dol visi, s kom bo kdo cel večer plesal in kolko bo kdo spil… Mi pač ni! Tako kot mi tudi ni, da bi šla pred vsakim roditeljskim k frizerju, pa po nove cote itd… Hvalabogu, da lahko v glavnem hodim v službo v trenerki. Za to sem pa res hvaležna. In sem že pri 6. dejstvu…


6. »Dol mi visi« za marsikaj; če imam kakšno kilo preveč, če imam vsran avto, če se mi nabira prah na pohištvu, če me za vrati čaka kup nezlikanega perila…, z vsemi temi malenkostmi se ne obremenjujem preveč. Če koga to bolj moti od mene, pa naj mi spuca… In včasih se to celo res zgodi – moja mama gre likat al pa prah brisat… in ji s težkim srcem to veselje tudi prepustim. Ja, tako pač je, če še vedno živiš skupaj z mamo. Drugače pa to pri nas kar dobro funkcionira. Smo si lepo porazdelili zadolžitve in moram reči, da kar dobro shajamo. Seveda tudi zato, ker ni taka kot tašče iz vicov. Edino kar ji včasih zamerim je to, da daje prednost zetu ;) In sem počasi prišla do vira, ki je »zakrivil« to pisanje:


7. Moj mož – Rajko; glavni »krivec«, da se zdaj mučim in rijem po svojih labirintih. In da del tega dajem v branje tudi drugim. Do sedaj na kaj takega nisem niti pomislila, čeprav je kar nekaj popisanega papirja na to temo, še iz predračunalniškega obdobja. Itak, da je ostalo še mnogo neizrečenega, oziroma nenapisanega. Marsičesa o sebi še ne vem, še se spoznavam in se tu in tam presenečam nad sabo. Je pa lepo, ker imam zdaj ob sebi nekoga, ki me sprejema točno tako kot sem, z vsemi mojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. In me ne poskuša spreminjati, če tega sama ne želim. Amen.

7 resnic o meni ali kdo sem

Na povabilo Sebi in Wege sem se torej odločil, da napišem nekaj resnic o meni. Glede na to, da naj bi bila to nekakšna veriga, katere se ponavadi ne grem (a človek se z leti očitno spreminja) in ker ta veriga v bistvu vodi tudi k spoznavanju samega sebe, sem se pač uklonil in napisal nekaj dejstev.

Vse navedene so takšne kakršnega se vidim sam. Ni nujno, da so točno takšne, zabetonirane ali celo fiksirane za vsa leta mojega življenja. Torej dopuščam možnost, da me kdo vidi tudi v drugačni luči od navedenih dejstev, kar pa je vsekakor njegova pravica.

1. Optimističen Vedno in povsod. Sem iz tistega testa, ki ponavadi vidi poln kozarec, praznega skorajda ni. V življenju pač vidim v večini primerov izzive, katere skušam reševati optimistično. Preteklosti ni, je samo za obujanje spominov. Jemljem jo samo toliko, kolikor jo potrebujem, da lažje zrem v prihodnost. A vedno ni tako. Imam tudi slabe dneve, ko gledam črnogledo, a v večini primerov so to le redki prebliski.


2. Potrpežljiv Včasih ravno ni bilo tako. Potrpežljivosti se človek pač lahko nauči. Ne vem, mogoče z leti, mogoče z izkušnjami, res ne vem, odkod mi to. A tudi pri tem obstaja določena meja. Znam kdaj pa kdaj tudi eksplodirati. A ne v taki meri, da bi razgrajal. Čisto dovolj je, če dvignem glas na malo višji nivo kot ponavadi. Takrat postanem nejevoljen in kar grize me, da me je nekdo spravil do takšnega dna, da sem moral eksplodirati.


3. Pozabljivost O tem bi verjetno kaj več lahko rekla moja boljša polovica. Na začetku najinega skupnega življenja je včasih imela celo občutek, da jo enostavno "zajebavam". Postopoma pa je ugotovila, da je to čisto moja resnično "prava vrlina", čeprav se ji to še sedaj včasih zdi nemogoče. Ko smo bili na morju sem stalno iskal potrebne stvari, recimo brisače, majico, ključe od avta, pa še bi lahko našteval. Še dobro, da sem vedel, kje je šotor, ko sem prišel iz kopalnice. Tudi datumi niso moja vrlina. Žal je včasih to zelo nerodna zadeva, a takšen pač sem. Moji možgani  lahko očitno sprejemajo samo določeno količino smiselnih podatkov, ostale pač zavržejo.


4. Družinski Da to reče nekdo, kateri okuša srečo že v tretji resni zvezi, se zdi, da bi lahko to bilo milo rečeno blef. A pač ni tako. Družina mi še vedno pomeni največjo vrednoto. Kaj je lepšega kot priti ali oditi od doma z nasmeškom na ustnicah, ker veš, da te nekdo čaka in se veseli ur in dnevov preživetih s teboj. Topel dom, razumevanje, spoštovanje in ljubezen so vrednote, katere je smiselno negovati.


5. Čustven Moški pa čustven, no ja. Včasih je to nekaterim težko priznati. Meni ni! A čustva pač delujejo v vseh segmentih našega življenja. Biti čustven lahko pomeni tudi razumeti in se postaviti v položaj sočloveka, razumeti njegove težave in hibe, pomeni pa lahko tudi čutiti sebe in druge ljudi. Priznam, včasih lahko tudi mene čustva zanesejo tako daleč, da potočim kakšno kapljico. Se zgodi!


6. Športen Ja, moj stas ni ravno športen. Tudi šport ni bil vedno moja vrlina. V osnovni šoli so me med tekom v Stražunskem gozdu celo izgubili. A z leti se je to spremenilo. Več ali manj se že nekaj desetletij ukvarjam z njim. Če ne aktivno pa vsaj pasivno... pred televizorjem namreč.


7. Površen In to pogostokrat. Stvari, ki se jih lotim, bi seveda rad naredil najboljše. A mi včasih to najbolj ne uspe. Tudi pri čitanju se mi zgodi, da izpustim kakšno črko in besedo, pol pa gledam kot bik v nova vrata (tako kot zadnjič pri melisi :) ). Vedno pa le ni tako. Služba recimo od mene zahteva natančnost in preračunljivost. Površnosti tukaj nikakor ne sme biti.


8. Vzamem si čas Pri naši družini nisem jaz tisti, kateri čaka svojo boljšo polovico, ko je potrebno kreniti od doma. Si pač vzamem čas.  Ženske ponavadi rabijo dalj časa, da se opremijo za odhod od doma. In ker se na to zanašam,  me ponavadi prehitijo. Drugače pa je točnost moja vrlina. Nimam rad zamujanja. Rad sem točen, ne prezgoden, ne prepozen, ampak točen.


9. Meni se dogaja. V resnici se mi dogaja kar standardno. Sem že rekel, da bi moral vse te dogodivščine nekje zapisovat. Bi se nabrala že kar kakšna knjigica. In zakaj se sploh  gre? Vsedem se na stol in ta se zlomi, vzamem lopato in zlomim ročaj, vzamem v roke sposojen vrtalni stroj - ne dela,  žagam desko s krožno žago in odrežem zraven še pol stola, na katerega sem imel naslonjeno deščico... Samo čudno, že nekaj časa se mi ni nič kaj takega zgodilo. Ojej, a sem rekel prehitro???

A ni to bilo že devetič?! Ja nič, bom končal, da me preveč ne spoznate. Malo pa me ja morate spoznati tudi v osebnih stikih, mar ne? In ker naj bi bila to veriga, ki naj jo ne bi prekinjali in glede na to, da so sedem resnic o sebi napisali več ali manj vsi moji znani blogaši, bom povabil k nadaljevanju kar Hirkani, Hano in mati ;) Se javi še kdo???

Sem ali nisem

V soboto se je v Cankajrjevm domu odvijal prvi blogerski kongres Blogers 2007. Kongres na katerem so se zbrali blogerji iz vseh kocev Slovenije med njimi tudi Hirkani in Piskec.

Sam se ga nisem udeležil, sem bil prenatrpan s časom in tudi če bi ga imel na pretek sploh ne vem če bi se ga udeležil. In za kaj?? Iz preprostega razloga ker sploh ne vem če spadam v to pisano druščino.

Če se ne motim sem se z prvimi zametki bloga srečal na Krtini . Preprost dnevnik je bil, kateri je sčasoma prerasel v moderno obliko in blog, po novem kar v dva bloga . In od tu segajo tudi moje ideje in zametki ter razmišljanja o lastnem blogu. Tako bolj za sebe za nas za shranjevanje spominov, dogodkov in še kaj. In tako je moj prvi blog zagledal luč sveta. Z enim samim postom in 15. komentarji predvsem med menoj in Piskecom. Pred tem pa so bili zametki še v forumu podsvojo streho.

V bistvu je bil prav nakup parcele pika na i za pisanje bloga. In pisala ga naj bi oba. In ker sam nikoli nisem bil vešč pisanja, jeziki in slovenščina sta mi v času mojega šolanja bila bolj španska vas kot kaj zanimivega in poučnega. Seveda sem z veseljem sprejel dejstvo, da bo na blog pisala mati. In tako sva začela pisati najin skupni blog. In iz skupnega namena, da bi pisala je sedaj več ali manj na kocu ostalo da pišem sam!

Pa nič za to. Sam tako ali tako nisem nikoli spravil skupaj kakšnega spodobnega spisa (no ja če odštejem maturo), zato se mi je zdelo moje pisanje podobno samomoru. Le o čem bom pisal. In na kakšen način bom pisal. Pogovorna slovenščina mi je še vedno moja najboljša prijateljica, o kakšnih pravilih in podobnih rečeh pa še tako ali tako vedno pišem po občutku, vejice pa tako ali tako letijo sem in tja, kjer pa se mi pač zdi. ( Se moram kar tukaj zahvaliti moji dragi, da veliko krat za menoj popravlja moje grozne slovnične napake, včasih pa tudi ne uspe opraviti vseh popravkov, toliko jih je). Groza.

In tako se sem in tja vprašam , kaj sploh delam tukaj. A sem bloger ali nisem? Ali sem samo spremljevalec dogodkov ki se vrstijo v naši hiši, ali malo širše. Kaj daleč dalje pa ne pogledam, ne komentiram. Z veseljem preberem moje najljubše bloge jih kdaj pa kdaj pokomentiram in to je tudi vse. Nekako sem zaprt v ozke okove teh blogov, kam dalje pa moj pogled skorajda ne seže. Pač asocialni tip, čeprav sem zelo rad v družbi prijetnih isto mislečih ljudi. Nikoli ne silim v ospredje raje sem tam nekje zadaj, kjer pač opazujem kaj se dogaja, nikoli ne silim v ospredje in sem zadovoljen; tak pač sem.

A bi bila moja učiteljica slovenščine ponosna name ne vem, vsekakor pa sem ponosen sam. Če bi to bilo pred leti si ne bi upal napisati niti vrstico , strah bi me bilo kaj bodo drugi rekli če bodo sploh kaj rekli. A danes na srečo ni več tako. Sigurno ne bom prišel na nivo  nekaterih piscev blogov, katere človek z veseljem bere, a nič za to. Pišem v prvi vrsti za sebe (za nas) v drugi vrsti pa za vse tiste ki nas kdaj pa kdaj tudi prebirajo ali celo pokomentirajo. In naj bo vnaprej tudi tako.

Ana razmišlja

Ringaraja

Nimam navade, da bi podpisoval peticije. Iz preprostega razloga, ker dvomim če je to prava pot za rešitev problema.

A otroški jok, katerega pogrešajo pari, ki jih je mati narava prikrajšala za lasten sad ljubezni je bil dovolj tehten razlog da sem peticijo podpisal. Upam, da bo pomagalo.

http://www.neplodnost.info/ziva/peticija/

Osmi marec

Vsekakor dan ki ga po vsem svetu praznujejo žene kot dan žena. Praznik ki je okovan v neke datumske okvirje, dan ko naj bi pomisli tudi na naše žene. Na njihovo enakopravnost z nami in spoštovanje le njih. Pa se je potrebno na to spomniti samo en dan v letu, a ne bi moral biti takšen dan prav vsaki dan? Vsekakor. In zato naj bo ta dan pač dan , kot vsi ostali.

Marjetka naj ne bo vrtnica, katero sem ti podaril roža za dan žena. Naj bo roža s katero ti poklanjam svojo spoštovanje in ljubezen za vse dni v letu, tudi za takrat, ko vem, da bi te moral enostavno razvajati, pa tega preprosto ne storim.

 

Pa še za naju!

Voščilo…iz srca

Sredina in nekaj vmes

Ker me je Piskec na svojem blogu nekako kar izzval, sem se odločil, da mu odgovor o sredini in nekaj vmes napišem kar tukaj.

Zadeva se vleče že kar nekaj časa, začela pa sva jo v bistvu na VremeDnevniku (katerega sem odprl, preden sem začel pisati tukaj), nadaljuje pa se kar naprej, pri skoraj vsakem soočanju različnih pogledov na forumu in še kje.

In kaj sredina sploh je?? Matematično naj bi bila nekakšno povprečje najmanj dveh vrednosti. Naj bi bilo število, ki je nekje vmes. In o tem govorimo, biti vedno nekje vmes, ne biti ne na eni, ne na drugi strani.

Ko govorimo o življenju in človeku, o dejanjih in mislih, je včasih zelo enostavno biti nekje vmes. Biti vmes pomeni razumeti sočloveka, sprejemati kompromise in v končni fazi reagirati tako, da se ne zameriš ne eni, ne drugi strani. Ampak to so stvari, ki so včasih zelo težavne, za katere je potrebno veliko truda in energije, veliko zavesti in potrditve, da delaš tako prav.

Ampak vedno ni mogoče biti v sredini. Velikokrat se v življenju dogaja, da se moraš odločiti za eno ali drugo stvar, ker preprosto ni sredine, ni nekaj vmes. Odločiti se za točno določeno stvar in ne se zameriti ne eni in ne drugi strani. A to sploh gre? Ali se je možno zavzeti za eno stran in to tako, da ne bo nasprotna stran prizadeta? Takrat bi bila najlažja rešitev sredina, a je velikokrat žal ni! In kaj naredimo takrat? Pustimo vse skupaj  vnemar, ali pa se spopademo in odločimo, ne glede na posledice? In kaj šele takrat, ko se moramo odločiti, ko ne moremo odločitve prenašati na kasnejši čas! Takrat se moramo odločiti. Odločiti tako, kot se NAM zdi, da je prav, ne glede na to, kaj drugi mislijo, kaj drugi razmišljajo in kaj si drugi mislijo o nas. In pri tem naletimo na dodatno težavo. Kaj si drugi mislijo o nas?

Sem spadam med tiste, kateri velikokrat razumejo sočloveka, znam  se globoko poglobiti v njega, se postaviti na njegovo mesto in tako lažje razumeti njega in njegova dejanja. A vendar vedno ni tako. Pride čas, ko še sebe ne morem razumeti, ko svoja dejanja ne razumem, ko se sam obračam v iskanju samega sebe.