7x jaz

Pismo, mi je težko sebe opisat na tak način. Kolko lažje je brat druge in se najt v njihovih spoznanjih. Kolko lažje je rečt: »ja, isto ko jaz«, kot pa to konkretno stvar zapisat v prvi osebi. Hja, po tem direktnem izzivu mojega dragega mi očitno kaj drugega ne preostane. Treba bo stopiti še stopničko višje (al pa globlje) in se poskušat še bolj odpret, razgalit, in rečt: »Evo, taka pač sem«… In taka sem zdaj, ta trenutek, ko to pišem. Tako razmišljam zdaj, oziroma tako se vidim danes. Moji pogledi na določene stvari so se namreč z leti spremenili, tako, kot sem se spremenila tudi sama. In to bi lahko bilo že kar 1. dejstvo:

1. Spreminjam se; ne mislim na tiste zunanje spremembe, ki jih običajno ljudje najprej opazijo, (kg, barva las…) pač pa na spremembe, ki se dogajajo znotraj vsakega človeka, spremembe, ki se odražajo v odnosu do drugih in do sebe. Spreminja se moje dojemanje problemov, ki se pojavljajo in spreminja se moj pristop k reševanju teh problemov. Vedno bolj se poskušam držati tistega »spremeni, kar lahko spremeniš in ne sekiraj se zaradi nečesa, česar ne moreš spremeniti«. Vedno ni bilo tako. Včasih sem se znala zasekirat v božjomater zaradi stvari, na katere sploh nisem imela vpliva. In posledično so zaradi tega najbolj trpeli ravno moji najbližji. In potem me je mučila še slaba vest zaradi tega. Začaran krog. No, na srečo je ta faza zdaj mimo. Se ve, kdo mi je pri tem najbolj pomagal…


2. Tudi če bi rada bila, nisem najbolj dosledna; to se kaže na več področjih. Zadam si nek cilj, potem pa, na poti do njega, kar hitro začnem ubirati razne ovinke in stranpoti. Ni ga čez komot…, pa magari se potem cilj zgubi z vidika. To se seveda pozna tudi pri vzgoji, čeprav sem takrat, ko še ni bilo Ane in sem si izkušnje nabirala pri čuvanju nečakinje in nečaka, imela neke čisto druge teorije o tem, kako bo vzgojen moj otrok. No, saj zaenkrat se še ni kaj za pritoževat; to, da ne hodi spat vedno ob isti uri, da zvečer včasih krepko potegne, če je kaj zanimivega na TV, pa da včasih zajtrkuje ob risankah, verjetno še ni najhujše. Prav tako nisem dosledna pri hrani. Tam še najmanj. Velja pravilo »tisto, kar imamo radi«, in ne tisto, kar je zdravo. Zaenkrat… Nekateri (!) sicer že poskušajo kaj spremenit v tej smeri, pa se (še) ne dam! Ma kako ločevanje, lepoteprosim, jaz umrem, če mi prepovejo testenine z vsemi tistimi mesnimi omakami, pa sendviče…!!! Pa tista moja kava zjutraj, pa sveže žemljice ali rogljički…, čeprav moram včasih že skoraj hkrati požreti tudi rupurut, me to še vedno ne odvrne in prepriča, da bi začela piti čaj. Sem sicer že nekajkrat poskušala, pa nikoli ni trajalo dlje kot par tednov. Tolko o moji doslednosti.


3. Po horoskopu dvojčica in kača. Ubitačna kombinacija. O tem so napisane cele knjige, jaz vzamem ven samo tisto, kar mi paše in se fajn sliši. Na primer: človek dobi z mano cel harem; čuje se res fajn, problem pa nastane, ker se lahko v haremu naenkrat znajde cel kup bab, od katerih znajo ene bit tečne, druge sitne, tretje depresivne in brezvoljne… Vse na kupu. Pa razpoloženje niha od same evforije do solz obupa in nemoči. Ja, vse to se najde v takem »haremu«. Pa ga mej, če ga češ. Zanimivo pa je tudi to, da se med poklici, ki so značilni za dvojčke, najdejo tudi učitelji. Te pa bo že nekaj na tem. Svojo službo imam rada, še vedno… Tudi če se kak dan zgodi, da me kak froc totalno spravi ob živce in bi ga najrajši nekam poslala s par focni okol uh, se do naslednjega dne skuliram, ne vlačim starih zamer s seboj in nadaljujem, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Res, zamerljiva pa nisem. To pa definitivno. In to bi lahko bilo že kar 4. dejstvo…


4. Zamerljivost; sem že rekla, je nimam. Nisem zamerljiva. Tudi, če me je kdo hudo užalil ali prizadel, grem lahko preko tega. Odpustim, vendar pa ne pozabim. To pa je tudi res. In če nekomu odpustiš, ostane manj jeze in gneva v tebi. To so ugotovili že bolj pametni od mene in je čisto res. Če sam v sebi zadržuješ vso tisto jezo, ipiko, sovraštvo in kar pač še je teh negativnih čustev, te začnejo ta razžirati od znotraj in se počasi lomiš, dokler te dokončno ne sesuje. Ni vedno enostavno odpuščati, sploh če te prizadene nekdo, ki si mu najbolj zaupal, je pa edino koristno. Sicer to ni glih stvar, s katero bi se človek hvalil, ampak lahko rečem, da imam z vsemi (no, tolko pa jih spet ni bilo, kot se morebiti sliši) svojimi bivšimi kar lepo pošlihtane odnose, da ne rečem kar prijateljske. Še najmanj mogoče prav z Aninim očetom, s katerim sva preživela kar nekaj burnih obdobij (pa to bi bila že druga zgodba), pa sedaj čisto normalno funkcionirava. In bi lahko navezala in nadaljevala kar v naslednjo dejstvo…


5. Se pa najdejo ljudje, ki mi znajo včasih pošteno iti na živce; kakšna sodelavka kdaj pa kdaj…, ja, v takih pretežno ženskih kolektivih, kot je naš, je to včasih neizbežno, je pa na srečo tudi prehodno. Pa še bolj mi gre na živce, če me v tej isti skupini poskušajo zaplest v kakšno »našo« grupo, ker je v oni drugi kao nekdo nekaj rekel o nas… Znano? In potem nisem ne pri enih, ne pri drugih. In ne hodim na novoletne čage (in očitno nisem edina!) in sindikalne izlete, ker mi res dol visi, s kom bo kdo cel večer plesal in kolko bo kdo spil… Mi pač ni! Tako kot mi tudi ni, da bi šla pred vsakim roditeljskim k frizerju, pa po nove cote itd… Hvalabogu, da lahko v glavnem hodim v službo v trenerki. Za to sem pa res hvaležna. In sem že pri 6. dejstvu…


6. »Dol mi visi« za marsikaj; če imam kakšno kilo preveč, če imam vsran avto, če se mi nabira prah na pohištvu, če me za vrati čaka kup nezlikanega perila…, z vsemi temi malenkostmi se ne obremenjujem preveč. Če koga to bolj moti od mene, pa naj mi spuca… In včasih se to celo res zgodi – moja mama gre likat al pa prah brisat… in ji s težkim srcem to veselje tudi prepustim. Ja, tako pač je, če še vedno živiš skupaj z mamo. Drugače pa to pri nas kar dobro funkcionira. Smo si lepo porazdelili zadolžitve in moram reči, da kar dobro shajamo. Seveda tudi zato, ker ni taka kot tašče iz vicov. Edino kar ji včasih zamerim je to, da daje prednost zetu ;) In sem počasi prišla do vira, ki je »zakrivil« to pisanje:


7. Moj mož – Rajko; glavni »krivec«, da se zdaj mučim in rijem po svojih labirintih. In da del tega dajem v branje tudi drugim. Do sedaj na kaj takega nisem niti pomislila, čeprav je kar nekaj popisanega papirja na to temo, še iz predračunalniškega obdobja. Itak, da je ostalo še mnogo neizrečenega, oziroma nenapisanega. Marsičesa o sebi še ne vem, še se spoznavam in se tu in tam presenečam nad sabo. Je pa lepo, ker imam zdaj ob sebi nekoga, ki me sprejema točno tako kot sem, z vsemi mojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. In me ne poskuša spreminjati, če tega sama ne želim. Amen.