nedelja, 06. november 2016

Nadstrešek za avto

K vsaki hiši spada tudi nadstrešek, ali pač garaža, kakor si kdo želi. Mi smo se odločili za nadstrešek.

Glede na teren pred našo hišo je bilo seveda narediti najprej škarpo



Katero smo potem zapolnili z dvema tovornjakoma gramoza. 

In potem je bilo vse pripravljeno za postavitev.



na koncu je seveda prijal počitek


In naša dva jeklena konjička sta dobila streho nad glavo.







četrtek, 27. oktober 2016

Res nikoli več?

Danes je bil tisti dan, ko se mi je po dolgem času zaluštalo. Zaluštal se mi je spet tisti krog v katerem sam v preteklih letih doživel toliko lepega, nepozabnega. To je bilo moje vadišče in tekmovališče obenem. Vadišče izključno moje, tekmovališče odprto vsem, ki si so si ga zaželeli.

Zadnji dve leti pa ni bilo več tako, postalo je predvsem tekmovališče, vadišče pa praktično ne več. Spremenil se je v poligon za hojo, od letos dalje pa tudi tekmovališče več ne bo. Odločitev je sicer zorela kar nekaj zadnjih let, a letos je padla dokončna odločitev, da Sladkih6 več ne bo.

A vprašanje iz naslova ni namenjeno Sladkim6. Vprašanje se nanaša na moj tek. Vem, da nisem človek, ki bi obsedel na kavču, sem človek gibanja, pa naj bo to hoja, kolesarjenje ali kaj čisto drugega. A v srcu bom ostal za vedno tekač.

Tek mi je dal toliko lepega, nepozabnih doživetji, poznanstev čudovith ljudi, da ga je nemogoče pozabiti.

Zadnja leta sem ga zanemarjal, imel sem druge prioritete, išijas je dodal svoje in teka, kar naenkrat ni bilo več.

Ga res nikoli več ne bo?

sobota, 08. oktober 2016

Pika na i

Pred zimo je bilo potrebno narediti še fasado. Izolacija bo pozimi prišla še kako prav, z novim izgledom hiše pa tudi ne bo nič narobe.









sobota, 24. september 2016

Raduha

Ko je Ana nekaj časa nazaj bila na Raduhi in je izrazila svoj dvom, da bi tudi midva bila sposobna priti na ta vrh, naju je v resnici podžgala.

In sva šla.

Z avtom je bilo potrebno najprej premagati kar nekaj km makadama, da sva prispela do parkirnega prostora pod kočo na Loki. Od tam pa potem peš v nekaj minutah do koče, 


kjer naju smerne table usmerijo proti Raduhi.


Pot se ves čas vzpenja, občasno je v resnici kar strmo, 


vseskozi pa ob poti rastejo maline, mimo katerih pač ni moč iti, v resnici pa je to idealna priložnost za kratek počitek.


Pot je sicer lepo vidna, markacije pa ne preveč, vsekakor so potrebne obnove. Tale je bila ena bolj vidnih in tudi zanimivih. Kako naredijo tako lep krog na špičasti skali mi zaenkrat še ni preveč jasno.


Počasi se vzpenjava in ko prideva skozi rušje, prvič zagledava vrh.


Pri tabli, ki kaže, da je do vrha še 30 min, veva, da nama bo uspelo.


Vrh. Ravno ob najinem prihodu se spusti megla. Spomin odtava kašno desetletje nazaj, ko sva na vrh Pece prav tako prišla v megli.



A tokrat je bilo drugače. Oblak se je razkadil in tako sva skupinski posnetek ponovila še v soncu. 



Kasneje ugotoviva, da je to najin skupni tretji dvatisočak, na katerega sva se povzpela lastno nožno.

Po poti naju je prehitelo kar nekaj jadralnih padalcev. Tako sva na vrhu lahko še uživala v vzletanju le teh.



Za pot nazaj v dolino ubereva drugo pot. Tisto, ki vodi k Snežni jami. Izkaže se, da je pot strmejša, vodi pa po gozdu in markacije so bile obnovljene. Med strminami se najde tudi kakšen pas ravnine poraščene s travo, ki je pravi balzam za utrujene noge pri hoji navzdol.


Ob poti raste veliko bodečih než, še nikoli jih nisva videla toliko na enem kupu.


Prispeva do planine Arta,


od koder je samo še nekaj minut do Snežne jame.






Do vhoda v jamo se je najprej treba spustiti po strmih lesenih stopnicah,


nato pa sledi skoraj navpični spust po železni lestvi  v samo jamo, kjer je temperatura med 0 in 4°C, zato je potrebno imeti zraven dodatna oblačila. Tudi rokavice bi prišle prav, a midva jih nisva imela. Ni bilo hujšega, a spuščanje po železnih stopnicah ni bilo preveč prijetno.

Ker je jama samo delno osvetljena nas opremijo s karbidnimi lučmi.


Najprej pridemo v ledeno dvorano, kjer pa zagledamo samo še kupčke ledu. Ledeni slap se je v letošnji sezoni že zdavnaj stopil.


Sama jama je čudovita, hoja v njej daje pravi občutek jame. Poti so naravne, občasno je pot tudi zavarovana. Ob poti najdemo nešteto kapniških stebrov.


Naletimo pa tudi na obraz ženske.



Za zaključek čudovitega dneva in krožne poti prehodiva še dobra dva kilometra do izhodišča in sledilo je vprašanje, kam greva naslednjič...