sreda, 31. oktober 2018

Peš na Pohorje od doma

Ideja se je porodila v moji glavi zgodaj spomladi lansko leto. Celo zimo sem pridno tekel, dvakrat tedensko, za vikend pa hoja po Šentiljski poti. Počasi sem spet prihajal v staro formo in veselje do teka se je spet počasi vračalo. Tako je padla odločitev, v Radence na 10 km tek, kakšen teden ali dva kasneje pa na Pohorje peš od doma. Pa se je nekje konec aprila vse zalomilo. Samo en neroden gib z motiko je bil potreben, da me je vsekalo v križu in vsi plani so splavali po vodi. Še prvomajske počitnice na morju niso bile to, kar bi morale biti. Komaj sem se premikal, jedel protibolečinske tablete in se smilil samemu sebi. Pa tako sem se veselil teka ob morju...

Tako sem se celo poletje boril z bolečinami v križu, išijasom, počasi sem spet začel hoditi. Spoznanje, da hoja pomaga pri bolečinah v križu mi je dala novo samozavest. Terapije v mesecu septembru pa so se izkazale za uspešne in  bolečine v križu so prenehale in sanje, da bi šel peš na Pohorje od doma so se spet pletle po moji glavi. Pa nikdar nisem našel časa ali poguma, da bi se odpravil. Tako dolgega podviga se pač že zelo dolgo nisem opravil, predvsem zato sem kolebal. Sem že razmišljal o naslednjem letu.

Pa so prišle krompirjeve počitnice, 31.oktobra pa je kazalo na prav lep dan. Odločim se skorajda čez noč in grem, kmalu po sončnem vzhodu, od doma seveda.



Pri načrtovanju poti sem imel v mislih kar nekaj variant. Na kocu je padla odločitev po najkrajši možni poti. Zg.Velka - Srebotje - Jakobski dol - Jareninski vrh - Pesnica - Maribor - Pohorje.

Večino poti je tako potekalo po asfaltnih cestah



nekaj malega tudi po delu Šentiljske planinske poti


na delu poti sem jo tudi prečkal, ampak to sem spoznal še letos pozimi, ko sem hodil po Šentiljski planinski poti.

 

Na poti iz  Poličkega vrha na Vukovski vrh sem se sicer malce izgubil, a so razgledi po Slovenskih goricah poplačali teh  nekaj minut negotovosti, ko nisem točno vedel kje sem.


Tam nekje sem prvič zagledal tudi Pohorje, nekje v daljavi se je prikazalo prav nesramno daleč 


Ampak z vsakim korakom sem bil bližje. Ko sem zagledal bale sena in Pohorje v ozadju je v trenutku padla odločitev o malo daljši pavzi. Kar sedel sem na teh balah in gledal Pohorje. Prav prevzelo me je in še danes ko pomislim na to pot se mi prvo prikaže prav ta slika.


Pa je bilo treba iti dalje. In v siju jesenskih barv se prikaže Pesnica. Pohorje pa je bilo še vedno prav nesramno daleč. Do sem sem potreboval dobre štiri ure in dobre pol poti je bilo za mano.


In kako daleč je v resnici se je pokazalo šele v nadaljevanju poti. tisti lažni občutek bližine Maribora je kazal prav napačno sliko.

Najprej pod avtocesto v Dobrenju,  kjer o pogledu na Pohorje ni bilo ne duha ne sluha


Zeleni čaj, kot okrepčilo v Košakih



Železniški kolodvor


kjer v bližini najdem v eni izmed izložb pravo motivacijo za nadaljnjo pot


in končno se na Lentu spet prikaže Pohorje. Pa zgleda, da ni nič bližje


Studenška brv


in cerkev Sv. Jožefa, kjer sem bil krščen


in končno Pohorje veliko bližje in prvič na poti se mi pričnejo kazati znaki utrujenosti


Ampak, da se bo ta pot skozi Maribor tako vlekla se mi ni niti sanjalo. Od Pesnice do vznožja Pohorja sem potreboval dobre dve uri, samo skozi Maribor skorajda uro in pol. In to kašno uro in pol. Če bi se še kdaj podal na to pot nikakor ne skozi mesto. Preveč ubija po tako dolgi hoji.

Pod Pohorjem me že čaka Janja. Nervozna kje sem, mi pride naproti. Z mano bo šla na Pohorje. Po kratki pavzi se začneva vzpenjat.

Že nič kolikokrat sem šel peš na Pohorje. Pred davnimi leti sem si celo zastavil cilj, da se bom v enem letu opravil 100 vzponov, pa mi ni uspelo. Zmanjkalo mi je natančno tri vzpone, me je zima prehitela, ali pa sem jih čez leto naredi premalo, kakor se vzame.

Občutki pri vzponu so bili čisto drugačni od običajnih. Za menoj je bilo le dobrih 30 km, utrujenost se je poznala od prvega koraka navzgor. A daleč od tega ,da bi dvomil o vrhu. Kratek počitek na Trikotni jasi in greva naprej. Začne se najstrmejši vzpon. Korak po koraku. Nato se zavedam, dva tri korake in pavza, spet par korakov in pavza. Pa kaj sem v Himalaji me je prešinilo? Takrat ugotovim, da sem odpovedal. Prvič občutim znake nemoči. Kar zastal sem, nisem se več mogle premikati. Vem lahko bi bila samo kriza, ki po nekem določenem času mine, poznam to. A tale moja nemoč je bila čisto nekaj drugega. Nikoli jo nisem poznal v tej obliki. 


Prav posebno majico sem si oblekel pred vzponom. Srčno sem si želel vrha, a je razum le prevladal. Obrneva se in nazaj v dolino. Vrh Pohorje bo name počakal na drugič.




Po dobrih osmih urah prispem v dolino. Cilj ni bil dosežen, a kot je dejal Nejc Zaplotnik:" Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor najde pot bo cilj vedno nosil v sebi". In naj bo tudi tokrat tako.



1 komentar: