7 resnic o meni ali kdo sem

Na povabilo Sebi in Wege sem se torej odločil, da napišem nekaj resnic o meni. Glede na to, da naj bi bila to nekakšna veriga, katere se ponavadi ne grem (a človek se z leti očitno spreminja) in ker ta veriga v bistvu vodi tudi k spoznavanju samega sebe, sem se pač uklonil in napisal nekaj dejstev.

Vse navedene so takšne kakršnega se vidim sam. Ni nujno, da so točno takšne, zabetonirane ali celo fiksirane za vsa leta mojega življenja. Torej dopuščam možnost, da me kdo vidi tudi v drugačni luči od navedenih dejstev, kar pa je vsekakor njegova pravica.

1. Optimističen Vedno in povsod. Sem iz tistega testa, ki ponavadi vidi poln kozarec, praznega skorajda ni. V življenju pač vidim v večini primerov izzive, katere skušam reševati optimistično. Preteklosti ni, je samo za obujanje spominov. Jemljem jo samo toliko, kolikor jo potrebujem, da lažje zrem v prihodnost. A vedno ni tako. Imam tudi slabe dneve, ko gledam črnogledo, a v večini primerov so to le redki prebliski.


2. Potrpežljiv Včasih ravno ni bilo tako. Potrpežljivosti se človek pač lahko nauči. Ne vem, mogoče z leti, mogoče z izkušnjami, res ne vem, odkod mi to. A tudi pri tem obstaja določena meja. Znam kdaj pa kdaj tudi eksplodirati. A ne v taki meri, da bi razgrajal. Čisto dovolj je, če dvignem glas na malo višji nivo kot ponavadi. Takrat postanem nejevoljen in kar grize me, da me je nekdo spravil do takšnega dna, da sem moral eksplodirati.


3. Pozabljivost O tem bi verjetno kaj več lahko rekla moja boljša polovica. Na začetku najinega skupnega življenja je včasih imela celo občutek, da jo enostavno "zajebavam". Postopoma pa je ugotovila, da je to čisto moja resnično "prava vrlina", čeprav se ji to še sedaj včasih zdi nemogoče. Ko smo bili na morju sem stalno iskal potrebne stvari, recimo brisače, majico, ključe od avta, pa še bi lahko našteval. Še dobro, da sem vedel, kje je šotor, ko sem prišel iz kopalnice. Tudi datumi niso moja vrlina. Žal je včasih to zelo nerodna zadeva, a takšen pač sem. Moji možgani  lahko očitno sprejemajo samo določeno količino smiselnih podatkov, ostale pač zavržejo.


4. Družinski Da to reče nekdo, kateri okuša srečo že v tretji resni zvezi, se zdi, da bi lahko to bilo milo rečeno blef. A pač ni tako. Družina mi še vedno pomeni največjo vrednoto. Kaj je lepšega kot priti ali oditi od doma z nasmeškom na ustnicah, ker veš, da te nekdo čaka in se veseli ur in dnevov preživetih s teboj. Topel dom, razumevanje, spoštovanje in ljubezen so vrednote, katere je smiselno negovati.


5. Čustven Moški pa čustven, no ja. Včasih je to nekaterim težko priznati. Meni ni! A čustva pač delujejo v vseh segmentih našega življenja. Biti čustven lahko pomeni tudi razumeti in se postaviti v položaj sočloveka, razumeti njegove težave in hibe, pomeni pa lahko tudi čutiti sebe in druge ljudi. Priznam, včasih lahko tudi mene čustva zanesejo tako daleč, da potočim kakšno kapljico. Se zgodi!


6. Športen Ja, moj stas ni ravno športen. Tudi šport ni bil vedno moja vrlina. V osnovni šoli so me med tekom v Stražunskem gozdu celo izgubili. A z leti se je to spremenilo. Več ali manj se že nekaj desetletij ukvarjam z njim. Če ne aktivno pa vsaj pasivno... pred televizorjem namreč.


7. Površen In to pogostokrat. Stvari, ki se jih lotim, bi seveda rad naredil najboljše. A mi včasih to najbolj ne uspe. Tudi pri čitanju se mi zgodi, da izpustim kakšno črko in besedo, pol pa gledam kot bik v nova vrata (tako kot zadnjič pri melisi :) ). Vedno pa le ni tako. Služba recimo od mene zahteva natančnost in preračunljivost. Površnosti tukaj nikakor ne sme biti.


8. Vzamem si čas Pri naši družini nisem jaz tisti, kateri čaka svojo boljšo polovico, ko je potrebno kreniti od doma. Si pač vzamem čas.  Ženske ponavadi rabijo dalj časa, da se opremijo za odhod od doma. In ker se na to zanašam,  me ponavadi prehitijo. Drugače pa je točnost moja vrlina. Nimam rad zamujanja. Rad sem točen, ne prezgoden, ne prepozen, ampak točen.


9. Meni se dogaja. V resnici se mi dogaja kar standardno. Sem že rekel, da bi moral vse te dogodivščine nekje zapisovat. Bi se nabrala že kar kakšna knjigica. In zakaj se sploh  gre? Vsedem se na stol in ta se zlomi, vzamem lopato in zlomim ročaj, vzamem v roke sposojen vrtalni stroj - ne dela,  žagam desko s krožno žago in odrežem zraven še pol stola, na katerega sem imel naslonjeno deščico... Samo čudno, že nekaj časa se mi ni nič kaj takega zgodilo. Ojej, a sem rekel prehitro???

A ni to bilo že devetič?! Ja nič, bom končal, da me preveč ne spoznate. Malo pa me ja morate spoznati tudi v osebnih stikih, mar ne? In ker naj bi bila to veriga, ki naj jo ne bi prekinjali in glede na to, da so sedem resnic o sebi napisali več ali manj vsi moji znani blogaši, bom povabil k nadaljevanju kar Hirkani, Hano in mati ;) Se javi še kdo???