Sem ali nisem

V soboto se je v Cankajrjevm domu odvijal prvi blogerski kongres Blogers 2007. Kongres na katerem so se zbrali blogerji iz vseh kocev Slovenije med njimi tudi Hirkani in Piskec.

Sam se ga nisem udeležil, sem bil prenatrpan s časom in tudi če bi ga imel na pretek sploh ne vem če bi se ga udeležil. In za kaj?? Iz preprostega razloga ker sploh ne vem če spadam v to pisano druščino.

Če se ne motim sem se z prvimi zametki bloga srečal na Krtini . Preprost dnevnik je bil, kateri je sčasoma prerasel v moderno obliko in blog, po novem kar v dva bloga . In od tu segajo tudi moje ideje in zametki ter razmišljanja o lastnem blogu. Tako bolj za sebe za nas za shranjevanje spominov, dogodkov in še kaj. In tako je moj prvi blog zagledal luč sveta. Z enim samim postom in 15. komentarji predvsem med menoj in Piskecom. Pred tem pa so bili zametki še v forumu podsvojo streho.

V bistvu je bil prav nakup parcele pika na i za pisanje bloga. In pisala ga naj bi oba. In ker sam nikoli nisem bil vešč pisanja, jeziki in slovenščina sta mi v času mojega šolanja bila bolj španska vas kot kaj zanimivega in poučnega. Seveda sem z veseljem sprejel dejstvo, da bo na blog pisala mati. In tako sva začela pisati najin skupni blog. In iz skupnega namena, da bi pisala je sedaj več ali manj na kocu ostalo da pišem sam!

Pa nič za to. Sam tako ali tako nisem nikoli spravil skupaj kakšnega spodobnega spisa (no ja če odštejem maturo), zato se mi je zdelo moje pisanje podobno samomoru. Le o čem bom pisal. In na kakšen način bom pisal. Pogovorna slovenščina mi je še vedno moja najboljša prijateljica, o kakšnih pravilih in podobnih rečeh pa še tako ali tako vedno pišem po občutku, vejice pa tako ali tako letijo sem in tja, kjer pa se mi pač zdi. ( Se moram kar tukaj zahvaliti moji dragi, da veliko krat za menoj popravlja moje grozne slovnične napake, včasih pa tudi ne uspe opraviti vseh popravkov, toliko jih je). Groza.

In tako se sem in tja vprašam , kaj sploh delam tukaj. A sem bloger ali nisem? Ali sem samo spremljevalec dogodkov ki se vrstijo v naši hiši, ali malo širše. Kaj daleč dalje pa ne pogledam, ne komentiram. Z veseljem preberem moje najljubše bloge jih kdaj pa kdaj pokomentiram in to je tudi vse. Nekako sem zaprt v ozke okove teh blogov, kam dalje pa moj pogled skorajda ne seže. Pač asocialni tip, čeprav sem zelo rad v družbi prijetnih isto mislečih ljudi. Nikoli ne silim v ospredje raje sem tam nekje zadaj, kjer pač opazujem kaj se dogaja, nikoli ne silim v ospredje in sem zadovoljen; tak pač sem.

A bi bila moja učiteljica slovenščine ponosna name ne vem, vsekakor pa sem ponosen sam. Če bi to bilo pred leti si ne bi upal napisati niti vrstico , strah bi me bilo kaj bodo drugi rekli če bodo sploh kaj rekli. A danes na srečo ni več tako. Sigurno ne bom prišel na nivo  nekaterih piscev blogov, katere človek z veseljem bere, a nič za to. Pišem v prvi vrsti za sebe (za nas) v drugi vrsti pa za vse tiste ki nas kdaj pa kdaj tudi prebirajo ali celo pokomentirajo. In naj bo vnaprej tudi tako.