Dvojne hlačke in zid

Naporen vikend je bil. Obveznosti so se vrstile kar ena za drugo. Za tek pa skorajda ni bilo čas. Čas vikenda je namreč namenjen daljšemu teku. Vsaj 10 km. In za to ker naj bi bil to počasen dolg tek je potrebno imeti za to tudi čas.

Pa sem nekako v vse obveznosti vikenda stišal tek v nedeljo dopoldan kljub temu, da me je še po teku čakala košnja trave in rojstno dnevno praznovanje.

Marjetka sicer ni bila najbolj navdušena, da sem šel v Avstrijo odteči 10 km progo, saj vem toliko obveznosti in dela se je nabralo, a enostavno sem moral iti.

In sem šel vročini in sopari nasproti. Začel sem prijetno zmeren tempo kljub temu je kar teklo iz mene. Brez vsakršnih problemov pridem do Cmureka. Tempo celo prehiter. Moral bi biti počasen tek, jaz pa ga držim kar nekaj malega nad 6 min.

Nato pa. Že drugič ta teden se mi je zgodila popolnoma enaka situacija. Namreč domov pridem brez spodnjih hlač. Nenapovedan klic narave je bil namreč. Še dobro, da je v obeh primerih bil gozd pri roki in da sem lahko veliko potrebo opravil kar v naravnem okolju. Včeraj ko sem prišel do Cmureka je bila že kar sila, do gozda je bilo namreč kar nekaj sto metrov, a v sredo ob Muri pač ni bilo problema kam. Hmmm se mi zdi, da bom jutri odšel teč kar z rolco WC papirja, ker mi bo drugače zmanjkalo spodnjih hlač. Sem pa po očitnem olajšanju v sredo zaključil predviden tek brez problemov. Včeraj pa...

Tam nekje pri 7 km je nekdo postavil zid. Pravi pravcati zid, tekaški zid namreč. Ojej. Ali je bila kriva vročina ali kaj drugega ne vem. Enostavno več ni šlo. Bol kot sem se zabijal v njega bol me je odbijal. Ni šlo drugače kot da sem tek prekinjal s hojo. Preteči nekaj par sto metrov je bil pravi napor. Dva km muk in trpljenja enostavno enostavno ni in ni šlo. Ko začenjaš misliti: " kaj mi je to treba, pa kaj se sedaj matraš, brezveze, bolje bi bilo če bi ležal nekje v senci..." potem je to bilo znamenje resnične krize. Vsaj zame, ker ponavadi nimam takšnih razmišljanj. Nato pa kakor je prišlo je tudi odšlo. Betonski zid je prebit. Zadnji kilometer odtečem normalno, celo temo 6,30 je bil za dane razmere več kot zadovoljiv. Očitno je bilo, da bi še lahko dodal kakšen kilometer. A zastavljen cilj sem opravil, čakala me je še košnja trave in tako sem z resničnim veseljem odjadral domov.

In kaj sedaj? Kako naprej? Ali je vse skupaj samo muha enodnevnica (oz. dvodnevnica) , ali pa so na vidiku kakšne želodčne težave, s katerimi sem se ubadal že pred nekaj letmi bo pokazal čas . Že jutri bo prvi  dan resnice.