Začelo se je čisto normalno. Odhod od doma lepo počasi umirjeno, no ja, če odštejemo, da smo pred predorom Vodole stali čisto brez veze v obe smeri. Očitno je DARSU zaštekal računalniški sistem, so potem prihiteli s službenimi avtomobili in nas spustili naprej.
Prvi postanek kot ponavadi v Lomu. Potem si je Marjetka zaželela, da greva v Kopru malo pogledat pohištvo. Časa sva imela na pretek, pa sva šla. Izkazalo se je, da sva našla kuhinjo, s katero sva se oba strinjala, da nama bi ugajala.
Nato pa lepo počasi proti mejnemu prehodu Sečovlje. Na mejni prehod se pripeljeva čisto sama. Tako prazno ne pomniva, da je kdaj bilo.
Obmejnemu policistu predava osebni izkaznici. Ta jih kar nekaj časa preverja. Ok, štrajkajo, pa dosledno opravljajo svoje delo, si misliva. Potem pa en le vpraša:
"Gospa Marjetka, ali imate potni list?"
"Ne," je bil odgovor.
Kaj naju te sprašuje za potni list, če pa sva mu dala osebno. Nato še nekaj preverja in reče, da je Marjetkina osebna potekla. Aaaaaaaaaa?? Kdaj?? Julija lani!!! Pa saj ne more biti res, lani smo tako brez veljavnega dokumenta potovali po Madžarski, Slovaški, Češki, da bližnje Avstrije sploh ne omenjam! Še dobro, da premoreva v tem trenutku obilico humorja. Kar prav pride v takih trenutkih.
Tako nama ne preostane drugega, kot da obrneva in pri drugem policaju dvigneva dokumente. Sprašujeva, če lahko dobiva kakšno potrdilo na občini v Kopru ali kaj podobnega, da bi lahko prešla mejo. Pravi, da lahko dobiva edino potrdilo o zasegu neveljavnega dokumenta in 400€ kazni. Ups, rečeva le hvala in se odpeljeva.
In kaj sedaj?! Kličeva domov Ano, da preveri, če je Marjetkin potni list še veljaven. Na srečo je. In tako se odpraviva nazaj, domov. 300 km nazaj, po košček veljavnega papirja... Ura je že toliko, da pokličeva še v hotel, da bova pozna. Pravijo, da ni panike; če prideva po 21. uri, nama bodo pripravili pač hladno večerjo. Upava, da tega ne bo treba.
Na počivališču Lopata se zamenjava, kupiva si vsak svoj sendvič, ga zmečeva v sebe in greva dalje. Doma vzameva potni list in v petih minutah se obrneva nazaj proti Poreču. Drugič v tem dnevu.
Tokrat greva na mejni prehod Dragonja. Sicer naju je imelo, da bi šla na Sečovlje, a saj bova tudi na Dragonji z veseljem pokazala, da imava veljavne dokumente. In glej hudiča, tukaj nihče ne pogleda dokumentov, samo zamahne, da lahko greva naprej. Super, kaj bi bilo, če bi bilo, je brezveze razmišljati. Je že bilo za nekaj dobro. In ena od dobrih je tudi ta, da je baje dobrih 1000 km tudi do Provanse, ki se je jaz zadnje čase prav branim, ravno zaradi razdalje... Malo sumim, da je Marjetka to nalašč tako splanirala, da mi je to dokazala ;)
In tako prispeva v hotel še pravi čas za večerjo. Na recepciji nama potem, ko poveva kakšno kalvarijo sva imela danes za seboj, velikodušno ponudijo brezplačen sprostitveni wellness.
Pozno večerni sprehod naju spomni, da danes ni šlo ravno po polžje, vsaj v drugem delu dneva ne.
Pozno večerni sprehod naju spomni, da danes ni šlo ravno po polžje, vsaj v drugem delu dneva ne.
Hotel že poznava. Tri leta nazaj sva tu že uživala in tokrat sva ga dobila preko Kuponkota za res ugodno ceno. Čista uživancija in odklop.
Naslednji dan pa najprej sprehod do Poreča.
Popoldne se odpeljeva še do Vrsarja in se sprehodiva še tam.
Pa še ogled Višnjana,
namakanje v bazenu, kolesarjenje v fitnesu in dneva je počasi konec.
Naslednji dan rečeva, da greva proti Zeleni laguni. Zalivček za zalivčkom. Eden lepši kot drugi in najdeva tudi najlepšega. Tukaj bi lahko ostala neskončno dolgo...
Najdeva tudi že pravo pomlad,
a počasi morava nazaj, veliko prehojenih km se je nabralo. Iščeva kakšen odprt hotel, kjer bi se lahko odžejala. Komaj najdeva enega, poleti bi bilo seveda drugače.
Še prej v daljavi gledava nek čuden stolp. Greva pogledat malo bližje in čeprav sva ga prišla pogledat samo od spodaj, se povzpnema po kupu stopnic
do kapelice Sv. Nikole. Višje ni šlo, razgledni stolp pa je bil zaprt.
Za nagrado odtrgam vršiček oleandra in upam, da se bo prijel na naši parceli.
Popoldne se odpraviva v wellness, pred večerjo pa še na kolesarjenje v fitnes. Za gušt je bilo teh 18 km čisto dovolj, na 19 km podlage pohoda.
In tako je mini dopust minil, kot da bi pihnil. Nazaj grede sva doživela še vse možne vremenske razmere, od sonca, dežja in snega.
Celo v Krtini se nama je uspelo ustaviti, za kar velikokrat zmanjka časa. Tokrat pa ga je za kratek klepet ob kavi bilo ravno dovolj!
Ma ja, drugače je do Poreča en sam dolgčas, milijonkrat sta že šla. No, takole je pa povsem nekaj drugega, cela štorija! Knede? :)))
OdgovoriIzbriši