Šentiljska pot v treh delih

Kar nekaj časa je že minilo, odkar sem na Šentiljski poti omagal in od takrat sem se ji več ali manj izogibal.

Pozno jeseni, ko sem začel z projektom "Ni dneva brez hoje" nisem pomislil na njo niti v sanjah, sem pa se srečeval z njo na kratkih odsekih.

Pa je prišel začetek februarja in s tem že tradicionalni osmo februarski tek po Šentiljski poti. Me je zamikalo, da se pridružim vsaj na delčku poti. Tako se odločim,da štartam v Sladkem Vrhu in naredim krog  preko Zg. Velke, Vranjega Vrha in domov.

Neverjetno je bilo,da mi je šlo odlično. Sicer sem se zaračunal in prehitro krenil iz Sladkega Vrha, tako,da me tekači ki so krenili iz Šentilja niso dohiteli. 

Smo pa se zato srečali v Šentilju pri Belni po zaključku njihovega uspešnega opravljenega teka.

Sicer pa mi še vedno niti na misel ni prišlo, da bi še letos opravil z njo, pa če tudi po delih.

Pa je prišlo povabilo od PD Paloma, da bi s potjo opravili v dveh delih. Takrat pa sem že začel razmišljati, mogoče pa bi le.

Prvi del sem na žalost zamudil zaradi obveznosti, drugega dela pa sem se z veseljem udeležil. Šentilj, Sladki Vrh, Zgornja Velka je bila predvidena trasa.

Sicer pa je hoja po Šentiljski poti s planinci PD Paloma pravo doživetje. Traja namreč neskončno dolgo. Pa ne za to,da bi bili počasni ali utrujeni, traja predvsem za to, ker je se treba ustaviti kar pogosto. 

Ustaviti se je pač treba ob označenih

in neoznačenih kontrolnih točkah, s kakšnim domačim litrom podlage seveda.

In tako je pohod trajal skorajda do večera, dobrih osem ur.

In če sem imel opravljeno skorajda tričetrt poti mi ni preostalo drugega, kot, da opravim z tretjim manjkajočim delom.

Še prej opravim s Potjo treh bregov.

Kresniški vrh, najvišji vrh občine Šentilj,

Plačkim vrhom, najvišjim vrhom občine Kungote

in Brlogo, najvišjim vrhom Šentiljske poti.

Na tej poti se prvič soočim s kruto resničnostjo današnjega dne...

Na tretji in zadnji del sem se odločil kreniti na Velikonočno soboto. In na Velikonočno soboto sem prvič opravil z njo v enem dnevu. (fotografije žal manjkajo... upam,da kdaj najdem čas in jih dodam, mi jih v starih zapisih kar veliko manjka. )

Šentilj, Kmetija Gaube, Vranji Vrh, Sladki Vrh

Od znamenitega tanka naprej, ki je danes prav ironično usmerjen proti mejnemu prehodu, kjer se zbirajo begunci...

me vseskozi spremlja ograja, ki nas razmejuje. Pa ne samo nas, tudi živali. Sem srečal dve srni, ki sta kar preplašeno tekale sem in tja. Tudi njuna naravna pot je s tem prekinjena...

Brloga najvišji vrh Šentiljske poti

kjer najdem v vpisni knjigi prav zanimiv zapis. 

Z brloge nadaljujem pot pod avtocesto. me čudi koliko avtomobilov vozi po cesti kjer hodim. Še nikoli nisem naletel tukaj na tak promet. ko pridem na vrh mi je takoj vse jasno.

Naletim namreč na žegenj velikonočnih dobrot ob kapelici, kjer me prijazni Šentiljski župnik povabi na kozarček domačega. Me je že skoraj imelo, da nebi odklonil. Vprašanje kako daleč bi prišel če bi spil kozarec domačega. "Hvala za povabilo, a žal ne pijem" je bil bolj pameten dogovor.

Sem pa ob poti naletel kar še na nekaj žegnov. na srečo so bili že končani...

Ob poti pri kmetji Kersnik se ločita Šentiljska in Marijina pot. Mogoče pa kdaj tudi po njej...

Nato pa mimo spomenika žrtvam padlih partizanom ob severni meji, kjer se ponavadi ravno ne ustavljamo

Me pa je prizadel pogled pri kmetiji Gaube. Naletel sem namreč na pogorišče. Do požara je prišlo v kurilnici, ogenj se je nato razširil na vso hišo. Najbolj ironično pri vsem je, da je ostala nedotaknjena samo soba v kateri hranijo žig Šentiljske poti.

Tako je zaključek poti minil v razmišljanju, kako se lahko v delčku sekunde prav vse spremeni...

Čeprav je zaključek poti bil bolj grenak, sem bil vseeno vesel, da mi je uspelo. V jeseni lanskega leta niti pomislil nisem, da bi se podal po njej tudi po delih ne. Projekt "Ni dneva brez hoje" se je pokazal kot zelo uspešen, Včasih je bil dovolj tudi krog po Sladkem Vrhu, več ali manj sem v poznih večernih urah naredil dva, le redkokdaj tri. Vztrajnost je bila poplačana in misel na celotno pot v enem dnevu je postala realna. Seveda bo treba še dosti hoje, vztrajnosti in s tem povezanim postopnim vračanjem na stara pota. Šentiljska pot, če ne prej, se vidimo naslednje leto februarja.