Tokrat smo se odločili, da ne bomo kampirali, ampak smo si preko Bookinga rezervirali dva apartmaja, saj smo vedeli, da na enem mestu ne bomo mogli zdržati dolgo.
Glede na to, da je do naše prve postojanke bilo nekaj čez 800 km smo se tokrat odločili za nočno vožnjo, da bomo imeli še kaj od prvega dneva. Tako smo bili ob sedmi uri zjutraj že pri Dubrovnikom. Termometer v avtu pa je pokazal tole
No ja, čez slabe pol ure je že kazal čez 30°C. Očitno se je napovedovalo zelo vroče vreme...
Prvi stik s Črno goro je bil kar šokanten. Najprej dva kombija ki sta vozila pred nami in ustvarila celo kolono. Pri omejitvi 50 km/uro sta vozila 30. Za drugega vemo zakaj je tako počasi peljal, za prvega pa nismo imeli pojma. Drugi je namreč iskal kanto za smeti in vrečko s smetmi je kar vrgel skozi okno, da ni zadel, seveda ni potrebno poudarjati. In ta svinjarija nas je spremljala vse dneve. Neverjetno, ampak zraven lepot je to velik minus Črne Gore. In takšno svinjarijo najdeš vsepovsod, tudi tam, kjer bi si najmanj mislil.
Naš prvi cilj je bil Tivat. Apartma oddaljen 500 m od plaže. In to v pravem bregu, da znajo biti apartmaji zgrajeni še v hujšem bregu se nam takrat ni niti sanjalo, da pa se bomo vozili še po hujših bregih pa tudi takrat nismo vedeli. Torej apartma najdemo dokaj hitro. Čeprav Garmin po Črni Gori ni bog ve kaj pokrit nas le pripelje na pravo mesto. Lastniki nam ponudijo za isto ceno še apartma v centru mesta tik ob plaži. Sicer je bil v petem nadstropju brez dvigala seveda, a ga kljub temu vzamemo, pogled na morje pa smo le imeli.
In pol se je začela tista vročina. Temperatur kar nekaj dni ni padla pod 38°C. Prav neznosno je bilo. Tudi ponoči se ni dalo prav spat, kljub klimi. Tako smo komaj čakali, da gremo malo višje na Lovčen in to iz Kotorja, prikupnega mesteca pod Lovčenom.
Cesta naj bi bila bolj ozka in težko bi se naj bilo srečati z nasprotno vozečimi se vozili. Na koncu se je izkazalo, da sploh ni bilo tako hudo, tudi verjetno predvsem za to, ker smo bili dovolj zgodnji.
Lovčen. Najprej se naužijmo hladnega in svežega zraka. Sem predlagal, da bi kar ostali tam, tako prijetno je bilo po vroči neprespani noči. Povzpnemo se po 457 stopnicah, da si ogledamo grobnico Petra Petroviča Njeguša
in seveda prekrasnega razgleda po skorajda celi Črni Gori.
nato skočimo še do rojstne hiše vladike v Njeguših in nakupa pravega domačega pršuta, ki smo ga naslednji dan slastno zmazali pri kosilu.
Pri povratku domov si ogledamo še Cetinje.
Ja nekateri smo bili že zmatrani.
Pa nismo bili samo v hribih, tudi Kotorski zaliv smo si ogledali iz morske strani. Celodnevna vožnja z ladjo nam je na ostala v spominu tudi po tem, da je bilo na ladji polno Rusov.
Sicer pa smo med potjo videli, kar nekaj atraktivnih turističnih objektov
in "lukenj" ki so spominjali na stare Jugoslovanske čase, ko so se tukaj skrivale še podmornice.
Tudi kopanje v Modri špilji je imelo svoj čar.
Daleč od ugodja pa je bilo ko smo se kopali v na plaži Jaz. Še nobene fotke nismo uspeli narediti, ker več kot dve uri na plaži, kjer smo bili natlačeni kot sardine pač nismo zdržali. Smo pa zdržali celo popoldne na plaži ob Sv. Štefanu, kjer se je moč kopati tudi na plaži za 50€/dan. Mi smo se kopali seveda tam, kjer je bilo kopanje zastonj, nekaj metrov vstran, na nasprotni strani tega zaliva.
Po kopanju pa še ogled Budve s Havaji v ozadju
In tako je minilo šest dni kot da bi pihnil in mi smo šli znova na pot...
Ooooooo! Super! Blagor vam!
OdgovoriIzbriši