Od Ulcinja do doma

Na poti proti Ulcinju nas Garmin popolnoma zapusti. Ne, ni crknil, nič več ali skorajda nič ni kartirano. Sicer nas vodi po pravi poti, a ko pridemo v Ulcinj se popolnoma izgubimo. Cilj ni bil cilj. Sprašujemo domačine in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo našli pravo smer. In potem šok. Apartmaji pa v takšnem bregu...  Sicer lični, videti skorajda novi apartmaji, a parkirišče popolnoma zasedeno in v takem bregu, da komajda zasilno parkiramo avto. Podložim kolesa s kamenjem, da slučajno avto ne gre svojo pot. Gospodarja ni, čakamo ga kar nekaj časa, mi pa razglabljamo, ali bomo ostali tukaj. Če ne bi rezervirali, bi verjetno kar takoj šli, tako pa so le bili € v igri in počakamo. Potem pa presenečenje. Bili smo prebukirani in za nas imajo pripravljen drug apartma malo dalje od Ulcinja, ki je baje bolj dostopen in na odlični legi. Se takoj strinjamo in ga vzamemo. Na koncu se pokaže, da sploh ni bil daleč od mesta, kamor nas je najprej pripeljal Garmin.

Takoj se razpakiramo in gremo dalje. Naš cilj je seveda Ada Bojana. Tam najprej zavijemo v najstarejšo ribjo restavracijo ob Bojani - Miško,

kjer se več kot odlično najemo.

Ana je sicer pred tem še nekaj sanjala o sladoledu, pol pa ni več nič rekla...

Nato se odločimo za kopanje, kar ob izlivu Bojane v morje. No, vseeno se nekaj časa peljemo po peščeni cesti do plaže. Kot safari je izgledalo, premetavalo pa nas je tudi tako. Čeprav nismo ravno ljubitelji peščenih plaž, imajo te svoj čar, pa svoj plac tudi z lahkoto najdeš na teh 12 km. Pravi balzam. Z veseljem smo ostali do večera.

Naslednji dan dopoldan smo se hoteli najprej okopati na bližnji Mali plaži, pa smo si ob tem pogledu premislili

in jo raje mahnili kar nazaj na Veliko plažo, kot imenujejo domačini 12 km peščeno plažo. Tu se najde v resnici prav vse. Celo z motornim zmajem bi se dalo popeljati.

Popoldan si ogledamo še sam Ulcinj. 

Zvečer pa smo že z mislimi na poti proti domu. A tokrat ne kar direktno saj je pot domov trajala kar tri dni. 

Najprej mimo Skadarskega jezera,

do Pivskega jezera,

kjer smo začeli iskali etno sela, v katerih se da prespati, obenem pa organizirajo rafting po reki Tari. Tako smo najprej pristali pri Jugoslaviji.

Kljub nostalgiji po starih časih se odločimo, da poiščemo kašno, ki je bližje sami reki. Do tele smo namreč prišli po zelo ovinkasti ozki cesti, ki je peljala navkreber, proč od reke Tare.

Torej je bilo treba spet navzdol, navzdol do Tare. In gremo. Najprej nas pričaka makadamska cesta, mimo je prvi kamp, peljemo do drugega, kjer še makadama ni več, cesta pa tudi ni več podobna cesti. Kaj sedaj?? Če smo že tukaj rečemo gremo pa do konca. Potem se pot postavi strmo navzdol in pot postane kolovozna  Jaz sem v šoku.  Baje sem klel kot sto hudičev, v resnici se sploh nisem zavedal. Pa saj ni čudno, glede na to kam smo se podali . Resno me je skrbelo za avto in ko pridemo navzdol do Tare, se oddahnemo  a samo na pol. Treba je še navzgor. In odločimo se, da ne bomo ostali tukaj, saj smo bili vsi preveč nervozni in preveč bi nas bremenila pot navzgor. In smo šli. V prvi prestavi smo srečno prispeli navzgor. Avto na srečo ni razpadel, dobil  pa je "samo" nekaj prask od vejevja, ko smo se na tej ozki kolovozni poti umikali nasprotno vozečemu džipu, ki je v resnici edino primerno vozilo za takšne terene.

In ker nismo vedeli kam sedaj smo šli kar za nosom. Prestopimo mejo in že smo v Bosni. Še vedno ne vemo kam smo namenjeni, ko naenkrat zagledamo tole

Dobimo svojo "utico"

večerjo "izpod peke" in mir ki smo ga še kako potrebovali za zaključek tega dneva. Naslednji dan po pristnem domačem zajtrku pa rafting. Oblečejo nas v rešilne jopiče, dobimo svoja vesla, nabašejo nas v kombi in po štirideset minutni divji vožnji po kolovozni cesti pridemo do reke. Končno smo le v raftu...

Seveda Tara v tem času, ko je vodostaj dokaj nizek, ni tako divja, kot v maju, ko za isto pot potrebuješ samo eno uro, a za naš užitek je bilo to čisto dovolj. Vmes se ustavljamo za kopanje v kristalno čisti vodi,  skakanje v vodo iz visokih pečin in obvezen postanek 

za gašenje žeje iz naravnega hladilnika

Po dobrih treh urah le pristanemo v našem pristanu zadovoljni

Sicer bi najrajši ostali še kakšen dan, a se na koncu vseeno odločimo, da gremo dalje. Čaka nas še Mostar. 

Tokrat nas Garmin pripelje natančno do želenega apartmaja,

par sto metrov od znamenitega mostu. Večerja s pogledom na Mostar, na krožniku pa najboljši čevapčiči, kar smo jih kdajkoli jedli.

Čudovito mesto. Kar domače se počutimo, tako domače, da se odločimo, da si ga še enkrat ogledamo takoj zjutraj po zajtrku.

Tudi stojnice, ki so ponavadi v takšnih turističnih krajih izumetničene, tukaj izgledajo zelo domače.

Mesto z dušo, ki se ga splača ogledati, pa ne samo za en dan, kot smo si ga mi, žal smo morali proti domu.

Ustavimo se še v Jajcu,

kjer si je možno ogledati muzej AVNOJ-a, kjer se je rodila naša ranjka Jugoslavija.  Vsa besedila o tem, kar se je tam dogajalo, so še vedno zapisana v vseh jezikih jugoslovanskih narodov. Pohvalno.

Od tam nas je pot vodila res samo še domov.  In doma se števec ustavi pri dobrih 2200 km.