S kolesom

Odkar sem si kupil kolo je kolo skorajda postala moja prva prioriteta. Je pa za to krivo vsekakor vroče poletje, roko na srce, malo pa se mi je po tolikih letih kolesarskega posta že tudi malo luštalo.

Samo en klic je bil potreben in vse skupaj je postalo mnogo bolj resno. Napada na Dolenjsko pač ne gre zamuditi. In tako  sem še bolj presedlal na kolo. Sicer sem imel v mislih še tudi en podvig, pa sem ga zadnji čas odpovedal. Bo ostal za drugič, ko bom bolje pripravljen...

Torej priprave so predvsem usmerjenje v dolge tek. ops  v dolgo kolesarsko kilometrino. Tako sem pred  dopustom opravil  z mojo prvo kolesarsko stotko. Občutki po tem odlični, brez pretirane utrujenosti, bil sem več kot zadovoljen. dan pred dopustom opravim še z nekaj krajšo potjo, potem pa dopust.  In na dopustu po dolgih, dolgih letih, tokrat brez samega km teka, kolesa tako ali tako ne mislim nikoli tovoriti na dopust. Ne pomnim, kdaj nisem na dopustu tekel. Še takrat, ko nisem redno tekel, sem vedno na dopustu z užitkom zgodaj zjutraj dan pričel s tekom. Tokrat pa nula, čista nula. Kdo pa bo tekel pri 38°C, no ja, saj zjutraj je bilo malo hladneje, kaj dosti pač ne. V resnici  pa tudi nismo videli nikogar, ki bi v tisti vročini preizkušal svoje tekaške sposobnosti. Sicer pa je padel med nami nek pogovor, da Črnogorci tako ali tako nimajo maratonca, potem pa zagledamo črnogorsko maratonko na olimpijskih igrah v Londonu,  no ja hitre pošte pa res nismo videli...

Tako se je nabralo celih 19 dni brez teka in 15 dni brez kolesarjenja. Kar konkretna pavza na vseh področjih, razen če odštejem tistih 457 stopnic na Lovčen in večkratno dnevno  vzpenjanje v peto nadstropje v Tivatu.

Torej tako "odlično" pripravljen se lotim, dan po povratku iz dopusta na kolo. Cilj Graz. Po odlični kolesarski cesti R2. Kar se tiče označitve kolesarskih poti smo še vedno svetlobna leta za našimi severnimi sosedi. Do (bivšega) mejnega prehoda odlično označene kolesarske poti, tako s smernimi tablami, kot tudi s talnimi oznakami. Ko pa prideš na našo stran pa več ne veš ne kot ne kam. To se je zadnjič dobro pokazalo ko sem kolesaril čez mejni prehod v Radgoni, kjer se končuje kolesarsko pot R2 na Avstrijski strani, nadaljuje pa se na naši.  Naenkrat ni več ne smernih tabel še manj talnih oznak. Sicer pa kolesarska pot R2 teče od izvira Mure do izliva Mure v Dravo na Hrvaški strani. Kako se kolesarji znajdejo na naši strani pa mi ni čisto jasno. Sem pa v teh dneh naletel na to spletno stran, ki kaže, da mogoče le ni vse tako črnogledo...

Torej nekaj po šesti uri se podam v megleno jutro proti Grazu

mimo elektrarn

čez mostove

do Wildonskega jezera,

mimo industrijskih objektov ob Muri

mimo polj sončnic

in sivke, da o koruzi sploh ne govorim

skozi čudovite vasi

vse do Graza.

Nekaj  kilometrov naprej iz Graza obrnem proti domu, za menoj je polovica poti.

Če me do sedaj na mojih kolesarskih turah ni spremljala neka pretirana utrujenost, sem tokrat prvo utrujenost občutil že na 80. km.  Pa ne v obliki kondicije, tudi hrane in pijače sem s seboj imel dovolj, začele so me boleti mišice in to predvsem stegenske mišice. In z vsakim kilometrom nazaj grede je bilo slabše. Nič niso pomagali daljši postanki, tudi nekaj hoje ob kolesu je bilo, vse skupaj je bilo vedno slabše, kilometri pa kar niso minevali. Sicer pa spodnja slika pove vse.

Prišlo je tako daleč, da sem se ob eni zmed klopc na poti enostavno kar ulegel,

Tako je za trenutek bilo mogoče malo bolje, pa ne ravno za dolgo. Treba je bilo naprej. In spet je bilo veliko huje. Sem za trenutek že pomislil, da pokličem domov, pa sem bil trmast in sem vztrajal. Zadnji km ob Muri proti brodu so se neskončno vlekli, skorajda mi je od bolečine že šlo na jok. Ustavljal sem se, raztegoval mišice, hodil, kolesaril hitro, kolesaril počasi, sedel, nič ni pomagalo. v resnici sem doživljal pravo kalvarijo, kot jo ne pomnim v mojem življenju.

Potem le dočakam brod na Muri. mojo rešitev. In ko komaj čakam, da čim prej pridem čez in domov, se najde traktor za katerega je potrebno kar nekaj časa,da se ga naloži...

jaz pa v neznosnih bolečinah. Na brodu sedim, hodim, in to zaporedno neštetokrat, pretegujem mišice nič ni pomagalo, to je bila moja najdaljša vožnja z brodom. Doma komajda spravim kolo v klet in sebe v prvo nadstropje. Marjetka takoj opazi, da nekaj ni vredu. Vzamem dve protibolečinski tableti, ki v momentu pomagata in ublažita bolečine. Neverjetno takega učinka tablet še nikoli nisem začutil, skorajda v momentu bolečine izginejo. No nekaj muskelfiberja je bilo, nekaj naslednjih dni, a nič dramatičnega, po stopnicah sem hodil čisto normalno.

Tako je bilo za mano 136 km v dobrih osmih urah. Konec koncev če je že Garmin odpovedal pa vsaj jaz nisem ;)

Sem pa za svoj ego včeraj šel do Wildona. Ni bilo sicer odlično, a tako mukotrpno kot do Graza in nazaj pa le ni bilo. 

Kaže, da je do 167 km  še kar daleč...