O zarečenem kruhu in o tem, kako smo šli na Cres, pa pristali na Malem Lošinju...

Če smo bili še lani prepričani, da med dopustom več kot 3 dni na istem mestu ne moremo zdržati, se je letos pokazalo, da tudi to zmoremo. In ne samo to, celo všeč nam je bilo. Vse skupaj je pač posledica razmer, takšnih in drugačnih, ki so nas letos "prisilile", da izberemo kakšno bližnjo destinacijo. In ker še tastaradva nisva bila na Cresu, odločitev niti ni bila težka. Nagledanih sem imela kar nekaj zanimivih točk, ki bi jih bilo vredno obiskati; Lubenice, Valun, Vrana..., pa tudi kampi, ki sem jih prečekirala po netu, so obetali, da se bomo lahko imeli prav lepo. Ja, kot že običajno, plani so eno, realnost pa  nekaj čisto drugega. Saj bi se sicer že lahko kaj naučila iz preteklih izkušenj, pa imam očitno nekatere informacije pregloboko zabetonirane, da bi se jih spomnila ob pravem trenutku. In smo se tako lepo podali na pot, s prepričanjem, da v začetku julija pač povsod najdeš lep plac v kampu. Si misliš, ja... Najprej smo se ustavili v Kovačinah pri mestu Cres. Avto lepo sparkiramo pri recepciji, kjer nam prijazno povedo, da naj si kar izberemo parcelo. Ja, super! Te pa gremo... In se podamo naravnost proti plaži, v bližini katere želimo potem iskati parcelo. Uf, vse polno, slabo kaže... Bolj kot se odmikamo od morja, manj nam je všeč, pa še tisti glasek nekje zadaj prišepetava, da je to komaj prvi kamp, v katerega smo prišli in da je kje drugje sigurno še kak lepši prostor za nas. In se odpravimo dalje ter se tolažimo s tem, da se tako ali tako ne moremo izneveriti tradiciji, da še nikoli nismo pristali v tistem kampu, ki smo si ga nagledali že doma :) Naslednja postaja je Martinščica in kamp Slatina. Zgodba se ponovi. Sledi še Osor in kamp Bijar. Zatem še kamp pri mostu, ki pa ima, oziroma nima nikakve plaže. Prišli smo na konec Cresa, ura pa se preveša v pozno popoldne... Hm, kaj pa zdaj? Pred nami Mali Lošinj,



vem, da je tam še kar nekaj kampov, za nami pa Cres, ki nam očitno ni usojen. Torej gremo dalje. Odpeljemo se mimo kampa in naselja Lopari, kjer ima Paloma svoje apartmaje, v katerih sem bila nazadnje pred kakimi 20 leti. Tokrat nisem imela želje, da se tam ustavimo, mogoče tudi zato, ker (kot se je slikovito izrazil kolega)  je tam tako, kot če bi ob 14. uri, ko je izmena, stal pri našem vratarju, (vhodu v tovarno) kjer srečuješ same znane ;) Izpustili smo tudi Rapočo v Nerezinah in si zadali, da gremo v Čikat.



V recepciji nas spet pošljejo na teren, naj si sami izberemo, kar si želimo in se pridemo prijavit. Prvi obhod nas takoj vrže v kruto realnost. Očitno brez rezervacij več ne gre, sploh če imaš taka visoka pričakovanja, če lahko temu tako rečem, kot smo jih imeli mi: blizu morja, v senci, ne predaleč od sanitarij... Vse zasedeno, rezervirano... Meni je vse skupaj dol padlo, mrak na oči, bi se lahko reklo. Kot kupček nesreče sem obsedela in se premagovala, da nisem pop... No, na srečo sta moja dva ohranila bolj trezno glavo in imela boljše živce, kot jaz, pa sta našla eno parcelo, ki je bila sicer že rezervirana, vendar šele od 15. julija dalje. To je pomenilo, da bi mi lahko tam ostali celih 8 dni, kar je bilo sicer nekoliko manj, kot smo na začetku planirali, pa vendar boljše to, kot nič. In tako smo začeli s postavljanjem naše baze. Do mraka je bilo vse na svojem mestu. Takrat se mi je prvič zazdelo, da mogoče pa niti ne bo tako slabo :)

To se je v naslednjih dneh tudi izkazalo. Pravzaprav smo dobili super plac; vse, kar smo rabili, je bilo blizu, pa še razgled je bil tak, kot sem si ga želela :)



Ena od boljših in lepših stvari, ki so tudi bile v tem paketu, pa so pravgotovo sprehajalne (tekalne) poti ob morju, ki vodijo na vse strani, tudi do samega mesteca Mali Lošinj.



Še mene je zamikalo, da sem se zjutraj (in to celo) 3x pridružila Rajku, ko je že delal svoj iztek. Enako tudi Ana, ki pa je opravila malo bolj resne treninge, kot jaz :)



Odkrili smo tudi plažico, ki smo jo nekaj časa imeli čisto zase.



Sicer smo hodili na plažo samo za toliko časa, da smo se vrgli v vodo, malo zaplavali in že spet nazaj v senčko, k šotoru, kjer smo doktorirali na remiju. Tastaradva sva imela tudi bralne urice,  knjig nama na srečo ni zmanjkalo.

Dnevi so tekli, avto pa je kar sameval pod borovci. Iglice so ga že skoraj prekrile, ko smo se le spomnili, da pa bi lahko še kam šli. In smo se odločili za Veli Lošinj.



Lepo. Barve so nas kar malo spomnile na lanske Cinque Terre. Večer se je zaključil na rivi, ob poslušanju klape Burin, ki nas je v začetku, namesto z dalmatinskimi, presenetila z alpskimi, med katerimi seveda ni manjkala niti Golica :)



No ja, jaz imam od klape vseeno raje tiste njihove in na srečo smo jih tudi dočakali. Med njimi tudi Oči boje lavande, s katero sem potem mučila moja dva, dokler nismo prišli nazaj v kamp. Tam si pa nisem upala več :)

In so dnevi minevali in minili. V petek zgodaj zjutraj (tako, kot vsak dan) smo vstali, še malo posedeli na plaži in občudovali valove, ki so treskali v obalo.



Ja, burja je končno pokazala svojo moč. Brisače, blazine in še marsikaj drugega, se je našlo na čudnih mestih. Tako je pihalo, da mi je komaj uspelo zavreti vodo za kavo in čaj. Po zajtrku smo pospravili naš začasni domek, se  poslovili od še enega stola (spet!) in Rajkovih japonk, ki so odšle k zasluženemu počitku :)

Vozi miško proti Cresu. Če nam tokrat ni bil usojen, pa dajmo tam vsaj kako kavo popit, smo se odločili.



Malo smo še prošetali, zapravili še nekaj kun, nato pa na trajekt



Pozno popoldne smo se pripeljali domov in evo nas opet :)