Vrh je osvojen

Priprave so bile dolgotrajne in temeljite, tako fizične kot psihične. Edini problem je bila logistika. Do začetka poti namreč ni mogoče priti z avtomobilom, samo peš ali kolo pride v poštev. Pa je kolo kar na začetku odpadlo in to iz preprostega dejstva, da ga nisem imel s seboj, celodnevni najem pa tudi ni imel smisla, saj bo ja treba osvojiti Vrh.

Tako mi ni preostalo drugega kot, da se odpravim kar iz campa izpred našega šotora. Marjetka si je vzela v roke dovolj debelo knjigo, Ana pa je igrala igrice na telefonu, tako da sem imel časa na pretek.



»Štart«. Najprej spust, skorajda do morja. Kasneje se je pokazalo,da je bila to pametna odločitev sploh v smislu nabiranja višincev. Od morja se je potem pot počasi dvigovala, dokler se pri prvi markaciji oz. začetku planinske poti ni strmo dvignila. Tam je bilo potrebno napeti vse sile, malo počitka mi je omogočilo padlo drevo, ki se ga je potem bilo potrebno izogniti v velikem loku. Potem pot več ni bila tako strma, zaključna strmina pa je vodila  do samega Vrha, kar se lepo vidi iz grafa.



Vrh je osvojen. Zmaga, trenutki sreče in veselja. Za nagrado pa prekrasen pogled.



Potem je sledila še samo pot nazaj. Tukaj je bilo potrebno precej paziti. Spust je včasih najtežji, če pa dodamo še strmino je posebna pozornost bila še kako na mestu. Ko je bil premagan najtežji spust je sledil še rahel spust skorajda do morja, potem pa zaključni metri po hribu navzgor že po campu. Tukaj mi je bilo že jasno da je pohod v celoti uspel in tako je sledil še samo zmagovalen prihod do ciljnega prostora – šotora in dan je bil spet popoln.

Naslednjič se bo treba pripraviti še bolje, potrebno bo osvojiti  Vrh tam v odzadju…



Zraven osvojitve Vrha je letošnji dopust minil v mojem vsakodnevnem teku, včasih se mi je pridružila moja boljša polovica,  z Ano pa sva se pripravljala na letne igre šolarjev, po mojem jutranjem teku, kao kot moj iztek.  Ampak v resnici je to bil šprint.  Njeni hitrosti na 800 m seveda nisem bil dorasel. Vedno je bila prej v cilju, čeprav mi je na koncu že dajala skorajda polovico proge prednosti. Normalno, če pa sem jaz že prej opravil s svojim tekom ;)

Sicer pa je tukaj pot ob morju urejena zelo dobro in brez pretiravanja lahko rečem, da je tukaj prava tekaška oaza. Še nikoli nisem videl v campih toliko tekačev teči zjutraj, pa kaj zjutraj, skozi cel dan so se pojavljali. Kje drugje sem ponavadi bil osamljena duša , tukaj pa že navsezgodaj veliko tekačev.

Še en razlog več, da se še kdaj vrnemo :)