6 ur teka v Wildonu

Ta tek sem imel v mislih že lani, ko smo si ga šli vsi skupaj samo ogledat. Lani me je predvsem zanimalo, kako drugi organizirajo 6-urni tek, kakšno je vzdušje, kako merijo čase, skratka lani smo bili predvsem v vlogi opazovalcev. Letos sem seveda šel tečt.

Glede na to, da je start teka pozno popoldne, je bilo treba v sebe pravi čas vreči kosilo. Tokrat na mojo željo niso bili makaroni, češ da poskusim še kaj drugega, no sedaj pa lahko rečem, da bodo naslednjič vsekakor makaroni.

Predtekmovalno vzdušje se je začelo že doma. Trikratni obisk WC-ja je bil prvi znak, da se bom na štartu pojavil s tremo in z globokim spoštovanjem do same proge. Se mi zdi, da je to do sedaj vedno bil pravi recept za končni uspeh.

Zbrala se nas je kar pisana druščina, praktično iz vseh koncev Slovenije.



Najbolj zanimiv pa je začetek teka. Po prijavi, oz. 15 min pred štartom, se je treba javiti  osebnemu "števcu". Sistem merjanja, oz. štetja krogov je takšen, da imaš dodeljenega "števca", ki ti ves čas  teka šteje tvoje pretečene  kroge.  Pri prehodu skozi štartno ciljni prostor je potrebno stopiti v kontakt z njim (mu malo pomahaš) in ta ti tako zabeleži tvoj krog.  Za mene je skrbel "števec" B. Ko sem tekel mimo njega, sem mu tako vedno pomahal, on pa me je spodbujal, ploskal, navijal. Le dvakrat se je zgodilo, da se je z očmi zasanjal nekam drugam, a sva hitro našla očesni kontakt, tako da nekih problemov okrog tega ni bilo.



Zanimivo je bilo tudi navijanje spikerice. Kljub temu, da vedno gledam, da se v tujini prijavim brez kljukice nad Z, me je kar preimenovala. Ampak tokrat se je prvič zgodilo, da jim je tudi moje ime delalo probleme. Bil sem Račko in podobne variacije, priimka pa nikakor ni spravila skupaj. Pa jim ni za zameriti, v resnici me je celo zabavalo.

Sam tek se je pričel, kot sem tudi predvideval, lepo počasi. Ta občutek je zame vedno enkraten. Tečem počasneje kot zmorem in vedno imam v mislih, da imam rezervo, ki jo bom slej kot prej potreboval. Do polovičke je šlo čisto po pričakovanjih. Nekakšen skriti plan sem namreč imel, da  na 6 urnem teku prvič pretečem 50 km. Prva polovička malo manj, kot dve uri in pol, maraton tam nekje okoli petih ur, potem pa do konca, pa bo, kar bo.

Pa je šlo do polovičke čisto po planu, utrujenosti tudi ni bilo, zavrtelo od kroženja pa se mi tudi še ni.  Miza na štartno ciljnem prostoru  je bila mamljiva, sploh tisto rjavo, čokoladno pecivo mi je bilo tako dobro.



Sicer nisem pojedel celega pladnja, a nekaj kosov je le po nepotrebnem romalo v moja usta. Glede na višino štartnine sem rekel, da ne bom imel nič zraven, pa sem kljub temu nekaj gelov le vzel, tudi nekaj pijače, za ostalo pa sem se odločil, da bom konzumiral na stroške štartnine. Obenem je to bil nekakšen test, kako prenašam pijačo, predvsem pa hrano, ki je na okrepčevalnih postajah. Pa se ni najbolje izšlo. Po 25 km sem začutil nek čuden občutek v želodcu, očitno mi je tam obležalo pecivo. In tega občutka se nisem znebil do konca teka. Po 30 km mi je tempo drastično padel, nikamor več ni šlo. OK, sem si rekel, to je zid, že dolgo ga nisem čutil. Pa je bil pravi betonski, armiran dvakratno. Nikakor ga nisem mogel prebiti. Pil sem samo še coca-colo, ki sem jo imel zraven, v želodcu mi je bilo sicer malo bolje, a to ni bilo to. Potem na okrepčilni postaji vzamem  juho, prav toplo, lepo soljeno zelenjavno juho z  grahom in korenčkom. Spijem samo tekočino in grem dalje. Malo hodim,  malo tečem, predvsem tisti asfaltni del. Za spodbudo teče Marjetka z menoj en krog. V resnici ji komaj sledim.  Sprašujem se, pojavljajo se dvomi.  Pa ne dvomi o koncu tega teka, to ne, vedel sem namreč, da sedaj tečem samo še z glavo in ta  je videla cilj, moči pa ni bilo od nikoder več.  Noč,  svečke ob poti, čarobno. A tega ne dojemam.



Dvomi se pojavljajo ob misli, da omagam v Logarski, ali bog ne daj, drugo leto v Bielu.  Obenem tudi spoznavam, zakaj sem imel zadnje čase takšne čudne občutke po mojih tekih. Predvsem sem tekel kratke razdalje, tudi ob nedeljah, ki jo imam ponavadi rezervirano za dolge. In vedno, prav vedno sem imel občutek, kot da nisem nič treniral.  Če ne drugega, sem spoznal, da bo treba še trdo trenirat,  trenirat za dosego mojih ciljev oz. želja.

Maraton pretečem v slabih petih urah in pol, kar pomeni, da bi na Ljubljanskem maratonu tekel že po pločniku, v cilju pa ne bi bilo nikogar več. Do konca imam še slabe pol ure. Dva kroga še pretečem, 7  minut pred koncem pa se ustavim. 45 km je bil moj limit danes, uradno nekaj manj. Ustavim se pri mojem "števcu", ki mi izroči medaljo in nagrado in po vseh mukam le spravim skupaj nasmeh.



V naslednjem trenutku pa že dam medaljo in nagrado Marjetki, sam pa odtečem na WC, tokrat res hitro. Olajšan se vrnem, a v sebe ne spravim nobene hrane, ki je bila še na voljo. Pecivo je več kot očitno naredilo svoje. Če ne drugega, sem se iz tega veliko naučil, predvsem to, da ne menjavam hrane, ki mi odgovarja.

Ko pogledam danes nazaj, sem kljub vsemu lahko zadovoljen. 45  km ni slaba razdalja, sploh če vem, da je na koncu šlo z glavo skozi zid.  Eksperimentiranje s hrano se ni obneslo, kar je kvečjemu dobra popotnica za naprej.  Včeraj sem bil sicer resnično  utrujen, danes pa sem že kar dober, če odštejem mišice, ki pa niso tako boleče, da ne bi mogel opraviti regeneracijskega teka.

Sedaj me čakajo priprave za Logarsko.  Nekaj kratkih tekov, ob nedeljah obvezni dolgi, predvsem pa moram začeti teči v hribe. Ultramaratonski tek v Logarski pač ni nek ravninski tek.



Nekaj slik sem si sposodil pri Špeli, ostale pa je naredila Marjetka.