Konec nekih sanj…

Tak, zdaj pa je konec mojih sanj. Dokončno. Finito. The end. Vege. Pred nekaj trenutki me je Jelko Gros postavil v kruto resničnost. Nikoli ne bom mogla bit smučarski skakalec. In zakaj ne?! Zato, ker bi morala imet pri svoji višini največ 41(!) kg. ??? Adijo... Tudi moj dragi ne bo mogel skakat, tudi zanj je tistih 60 kg nedosegljivih... Ajajaj, pa tako sem bila zagreta, še posebej po četrtkovem obisku v Planici, da začnem resno trenirat...

Bogi Peterka, kak so šele njega sekirali, ker se je med dopustom zredil za tistih par dek. Mislim..., ej... Že itak so ti skakalci v živo taki pišeki, da se ti kar milo stori, ko jih vidiš...

No, sicer pa je bila sama četrtkova prireditev v Planici čisto OK. Tja nas je povabila in častila vse, kar spada zraven, zavarovalnica Triglav. Opremili so nas tudi z rdečimi šali, na katerih so všiti avtogrami naših orlov, nekaj pa so primaknili še za tiste, ki se radi tatoojajo. Tako našemljeni smo se z rahlo zamudo, ki je bila posledica oddaljenosti in zelo podrobne policijske kontrole nekje na poti, pridružili množici (baje 3000) otrok, ki so že glasno navijali za vse nastopajoče.

Četrtek naj bi bil v Planici dan brez alkohola. Tako so ga vsaj reklamirali, ampak- malo morgen. Že rahlo okrogli Prekmurci (pa ne mislim, da so bili okrogli po postavi!) so kar konkretno praznili zlatorogove piksne, ki so jim kukale iz vseh mogočih žepov. In kar je najbolj bodlo pri tem - definitivno so bili še osnovnošolci, sicer tam nekje proti koncu, a vendarle... Slogan Planica-veselica-pijanica očitno 100% drži. Žal. Škoda, ker drugače je sama prireditev res zanimiva. Tisto vzdušje, ki ga naredi množica, je nekaj, kar se na TV pač ne da prikazati. Saj doma pred ekranom res lahko zelo natančno vidiš vse posamezne faze skoka, pa ponovijo ti 3x, če je treba, tekmovalce pokažejo čisto od blizu... (mimogrede, tisti kamerman, ki tekmovalce lovi v samem doskočišču, tik preden zapustijo areno, ima res nehvaležno delo, saj mora dobesedno riniti v njih, da lahko potem mi vidimo kak ti dečki zgledajo od blizu). No ja, eni zgledajo bolj, drugi manj..., vsi so pa pravi heroji. To pa definitivno! Spustiti se po tistem strmem zaletišču in leteti nekam tja daleč dol... Uf... Vsi so asi, ker si to sploh upajo. In lahko se je delat pametnega tam daleč spodaj, s pirom v roki, al pa doma v naslonjaču in bentiti, če našim ne gre vedno najboljše. Zame so vsi junaki. Zdaj, ko sem jih prvič videla tudi v živo, še bolj.

Pravzaprav sploh nisem nameravala pisati o tem izletu v Planico, čeprav me ni pustil ravnodušno. Ampak, ko je danes pred poskusno serijo, Jelko Gros začel govoriti o Primožu, ki se je na dopustu kao "zapustil" in pridobil nekaj na teži, me je pa kar nekaj piknilo.