Pidžama

Zadnjič, enkrat v decembru, sem doma na glas razmišljal, kako dolgo že ne uporabljama pidžame za tisto najljubšo nočno opravilo, spanje torej.  Sem moral pogledati daleč nazaj in na koncu ugotovil, da jo vsaj dvajset let nisem imel. To sicer ne pomeni, da sem spal gol. Tako imenovane boksarce in kratke bombažne majice, zadnje čase predvsem tiste ta bele, ki jih dobim na razno raznih tekih, so bile moj  redni spremljevalec, tako pozimi kot poleti.

In Božiček se je odločil, da bo prekinil mojo tradicijo.

Sem bil kar takoj navdušen in že drugi dan sem na Borštu splal vsaj v spodnjemu delu pidžame, zgoraj  pa sem še vedno imel majico, tisto bombažno "tekaško" Potem pa je pidžama za nekaj časa obležala v omari.

Že prejšno nedeljo popoldan se po Zimski ligi na Pohorju nisem prav nič dobro počutil,  ponedeljek pa je pokazal, da sem  več kot očitno staknil prehlad. Do srede je še nekako šlo potem pa se v sredo ponoči zbudim in tresem se kot šiba na vodi. In takrat je bila pidžama, kot naročena pri roki. Skok v njo je bilo prav blagodejno dejanje.

V četrtek zjutraj se zbudim čisto zbit, in tako ostanem kar doma, ter se naročim pri moji osebni zdravnici, saj sem bil prepričan, da to ni samo prehlad. Ampak zdravnica me  po strokovnem pregledu pomiri. To je "samo" prehlad. Sicer z dodatkom, da tudi prehladi niso več to, kar so včasih bili. So se baje začeli učiti koga in kako naj napadejo...

Danes sem  imel dovolj tega trodnevnega poležavanja, gledanja televizije, branja knjige in buljenja v računalnik.  Dost mam, sem si rekel in šel na krajši sprehod, okoli ribnika. Na koncu ugotovitev, da je to bil pravi podvig ni nič kaj spodbudna.  Čez dober mesec maraton v Veroni jaz pa brez moči. Malo me le skrbi!