Šentiljska petič

Tudi letos, očitno bo ta datum postal kar tradicionalen, smo se podali TF-jevci po Šentiljski poti. Pohodniška ekipa je bila skorajda ista kot lani, na žalost je iz opravičljivih razlogov manjkala Alja, pridružila pa se nam je Jasna in na moje veliko veselje tudi Aleš. Loni, Marjan in jaz pa smo že očitno standardna postava tega pohoda.



Na pram lani nas je Šentiljska pot pričakala z drugo skrajnostjo, s temperaturno. Loni je kar odprla tekaško sezono kratkih hlač.  Verjamem pa, da bi jih tudi vsak od nas oblekel, če bi jih le imel zraven.

Kot ponavadi smo se dobili ob 5. uri zjutraj, pri gostilni Belna,  na začetku in tudi koncu našega pohoda.  Za nekatere kar (pre)zgodaj, a  neglede na vse, smo bili izredno točni in pet čez peto smo pričeli. Lučke na glavo in prvi breg. Spet se je pokazalo, da zna biti tema izredno zahtevna za orientacijo, tudi po zaslugi moje naglavne lučke, ki je svetila pač bolj tako za vzorec, a izgubili se le nismo. Smo pa se zato na koncu, a o tem kasneje.

Sončni vzhod, po slabih dveh urah hoje, smo dočakali na Belem Vrhu, ki nam je dal prekrasen razgled in prvo možnost za fotografiranje.



Km mimo Sladkega Vrha, Trat do Lokavca so kar minevali. Tam nekje smo se začeli spraševati, kje in kdaj nas bo dohitela tekaška skupina. Pa nismo dolgo čakali na odgovor.  Pri kmetiji Holer smo jih že slišali za nami, na Dražen Vrhu pa so nas dohiteli, torej prej kot lani, ko so nas ujeli na Zg. Velki.



Pri Snežinki si privoščimo prvi daljši počitek. Tam pomotoma dobimo veliko pico, ki jo pa seveda zmažemo, za kar mi je potem bilo kar malo žal, ker se mi je potem vsedla nekam v želodec. Ne vem zakaj, a velikokrat sem že ugotovil, da mi enostavno pica tako pred, kot med in tudi po teku, nikakor ne odgovarja.  Sendvič s pršutom je moja najljubša hrana pri teh dolgih miganjih, zraven energijskih ploščic seveda.

Ampak tista sirova gibanca pri Gaubeju je pa tako ali tako vedno zakon in daljši postanek je tam obvezen. Medo je še vedno tam in še vedno fehta sendviče.



Noč nas je ujela na Brlogi, to je tisti znameniti vzpon, pri katerem moraš uporabiti vso energijo, ki je še ostala.  Nato sledi še spust, ki je vedno tudi kar zahteven, nekaj miganja med vinogradi, ter vzpon tik ob njem, nato pa še samo spust ob soju naglavnih lučk do znamenitega tanka. Ampak tokrat to ni bil navaden spust. S sečnjo gozda so namreč naredili pravi "masaker" v gozdu. Tako je bil ta spust , predvsem zaradi blata in drsečega listja, nepričakovano najtežja prizkušnja tega dneva. Da pa to še ne bi bilo dovolj, smo malce zašli od predvidene poti. Tako smo namesto preko mosta kar poskakli čez potoček saj smo prišli nekoliko bolj levo, kot bi morali. A tank smo le zagledali. Vseeno je Loni v tem kaosu in popolni temi našla prvi zvonček letos in tako potrdila Marjetkina predvidevanja prejšnjega dne, da že morajo biti, kar pa jaz seveda nisem verjel...



Tako smo v 13 urah in 48 minutah prišli na cilj.  Pa saj o tem nismo niti dvomili, razen Jasne, ki je imela za vsak slučaj denar za taxi :)



GPS zapis poti

Fotografije so od vsakega nekaj:)