Pohorski izziv

V bistvu bi se morali dobiti že tam nekje maja, a prenatrpanost naših vikendov, dopusti in še kaj bi se našlo, je botrovalo dejstvu, da smo se dobili končno skupaj že na pragu jeseni. V resnici bi to moral biti Mura Challenge četrtič (pa saj ne morem verjeti, da so minila že štiri leta od našega začetka), ker pa Mura ne teče niti blizu Pohorja, se je moral letošnji naslov našega srečanja spremeniti v Pohorski izziv. Pa kaj bi govorili o naslovu, družba je bila kot ponavadi odlična in roko na srce, meni je kar žal, da smo "tako daleč" narazen...

Začelo se je v soboto ob 9. uri,  ko so se  na zbirno mesto  kot zadnji pripeljali še Krtinci in to do sekunde natančno.  Sledila je "vratolomna" vožnja do Ribniške koče in našega apartmaja tik pod njo.

Za nagrado smo dobili čudovito vreme, razgled in še boljšo družbo.

Po obvezni kavi in trojanskih krofih, ki naj ne bi bili več tako slastni kot nekoč, s čimer se nismo vsi strinjali, saj je bilo sladkorja v prahu na njih  ravno dovolj, da smo bili beli kot mlinarji, smo krenili na predvideno pot.  Še prej smo odpeli vse najboljše naši slavljenki in niti "torta" ni manjkala.

Naš izziv je tokrat bil pohod od Ribniške koče do Grmovškovega doma na Kopah in  seveda nazaj .

Moj Garmin se je iz ne vem katerega razloga odločil, da smo začeli s hojo že dosti prej kot pri Ribniški koči, cilj pa je le bil pravi.

Vmes smo se povzpeli na najvišjo točko Pohorja, na kateri je sledila obvezna skupna fotografija. Se vidi, da je bilo strmo ;)

Celo pot pa smo se pasli tudi na borovnicah, ki so še ostale in brusnicah.

Gobarski strokovnjaki, oboroženi s kopico priročnikov, so nam ob poti razkrivali skrivnosti užitnih in strupenih gob, ki smo jih videli, da pa smo kakšno vmes tudi pohodili, pa bolje, da sploh ne omenimo.

In nato končno Grmovškov dom.

Kratek počitek in vrnitev na Ribniško kočo, kjer nas je čakal družabni večer. Letos moški pevski zbor ni nastopal, smo pa zato v glavni vlogi bili kar vsi po vrsti.   Najbolj si bomo zapomnili Škodo pa encijan, pa tudi Pustota ni kaj dosti zaostajala.

Po napol prespani noči smo se zjutraj odpravili še na krajši sprehod do Ribniškega jezera

Čudovito jezerce, ki zna človeka vedno znova očarati. Bi človek kar sedel tam in užival.

Drugo leto torej petič, kar pomeni, da si bo treba nekaj posebnega izmislit :)