Po poti očeta panonskega hrasta

Dobro leto je minilo odkar sem se nazadnje  podal po trasi  očeta panonskega hrasta in čas je bil, da opravim še zadnjo od treh možnih primernih za tek.

Začetek v Konjišču in prvi kilometri ob megleni Muri so bil prav mistični. Moram reči , da tudi teževen, saj zarmznjena neravna podlaga pobere kar dosti energije. Sicer sem že zdavnaj spoznal, da dosti raje tečem po asfaltu, a tudi taki teki imajo svoj čar.

Kljub vsemu je 10 km ob sami Muri, kjer bo mimogrede v nasprtoni smeri čez dobra tri tedne tekli zadnje km Muratona je kar hitro minil. Potem pa še samo asfalt. Proga je dobro označena, tako da se praktično ni moč izgubiti, treba se je samo držati smerokazov.

Po pretežno ravninskem delu se je potrebno spopasti tudi s klanci in prav zanimivo je bilo, da sem jih kar nekaj pretekel v nasprotju od lani, ko sem jih večino prehodil. Je pa res,da je bil moj tempo prav polžji , priprav na moje bodoče ultramaratonske teke pač.

Zadnja dva km je bilo potrebno spet teči ob Muri, tokrat blatna pot.  Ja, ja, pač nikoli ni prav, upam samo da se bo do Muratona posušila.

Sicer pa na cilju brez kriz, praktično z lahkoto in z nasmehom na ustih.

GPS zapis poti