Svečinska pot, prvič

Že kakšno leto ali celo več je minilo,  kar sem se z našo najstarejšo planinko Albinco, ki še vedno radi hodi z nami na planinske zlete, kljub temu,da jih ima že krepko čez sedemdeset, pogovarjal o Svečinski poti. Nekega dne mi je celo domov prinesla dnevnih in tako sem bil pečen. A nekako nikoli nisem našel časa , vedno je prevladovala Šentiljska. No letos sem se odločil, da je skrajni čas, da opravim z njo. da bo v celoti in enem dnevu, pa je bilo tako ali tako samoumevno.

Z potjo sem pričel v Šentilju pri gostilni Belna od tam pa jo mahnil direktno na nam dobro znano Brlogo. Tokrat tukaj nisem žigosal dnevnika, žig Svečinske poti je namreč tik pod njo pri kmetiji. Lična skrinjica, za katero se je v nadaljevanju pokazala kot najbolj prepoznavna

Pot me je nato vodila na Plački Vrh, kjer sem zaman iskal skrinjico z žigom.

Kasneje izvem, da se žig nahaja pod samim Plačkim Vrhom, pri manjši kmetiji jo ima neka oma shranjeno v vrečki. Po neuspelem iskanju žiga nadaljujem pot  proti Ciringi , kjer kmalu za tem najdem skrinjico z žigom brez problema pri kmetiji Vrezner.  Pot nadaljujem proti Kopici,

pod njo pa je pri Krenovih naslednji žig. Tudi tukaj iščem žig. Pozvonim pri novejši hiši, kjer mi kar povedo, da je žig v starejši hiši zraven.  V njej je preša zraven na polici pa žig.

Od tukaj naprej med vinogradi in sadovnjaki do Svečine in naprej do Špičnika. Nekje vmes zagledam dva tipa ki se že vračata.  Ne morem verjeti. Kratki pogovor stisk rok za srečo in gremo naprej vsak svojo pot.

Turistična kmetija Dreisibner stoji na prečudovitem kraju z prekrasnim razgledom in srčkom v očeh

Od tam jo mahnem proti Kungoti, vmes še brez problema dobim žig v Slatinskem Dolu. Ko me gospodinja zagleda z nahrbtnikom, kar takoj naroči svoji hčeri, da mi ga prinese, brez, da bi ga zahteval.

V Zg. Kungoti se javim domov, da sem vredu in da nadaljujem proti Urbanu. Malček nepozornosti in že spregledam slabo vidno merkacijo na lesenm mostičku. Še dobro, da pravi čas opazim. Od tam gre pot strmo v hrib, kjer mi ne preostane drugega, kot da zapojem Svečinsko himno. Je pa pomagalo :)

Tukaj se je pokazalo, da je včasih bolje, da ne poznaš niti delčka poti. Predzadnji žig bi namreč moral dobiti pri Brunčku. In jaz kot jaz, nisem bil pozoren, Brunček je namreč pod Urbanom.

Torej najprej na Urban potem pa od tukaj samo navzdol. Do Brunčka seveda. Tam pa nikogar, samo smerokaz za žig, nikjer pa žive duše, še manj da bi bila skrinjica kje na vidnem mestu. Kasneje izvem, da žig Svečinske poti ni tukaj, ampak dosti prej, kmalu po tistem nedolžnem klancu, kjer sem si pel himno, pri Brunčku seveda.

Sledil je spust do Spodnje Kungote, malce sem bil kar jezen zaradi teh žigov.  Ne razume zakaj ne morejo biti na vidnih mestih, ne pa skriti nekje v notranjosti hiš. Čisto navadna lesena skrinjica je lahko rešitev za te probleme. Ok saj vem tudi na Šentiljski so nekateri žigi znotraj. Ampak čisto iz posebnega razloga. Ti žigi so namreč pri turističnih kmetijah, kjer pač računajo s tem, da bomo tam kaj pojedli ali spili.

V Spodnji Kungoti pri gostilni Fifolt se uradno prične pot.

Kmalu za tem zame še zadni žig, zraven pa kip ki ga vidimo le še redko, na štoru pa še tolko manj.

Od tukaj dalje se je pot vsaj zame kar vlekla.  Ko ima človek že vse žige pod streho, no ja skorajda vse žige si je najlažje predstavljati, da je vsega konec.  Pa ni bilo.  Še kar nekaj časa je minilo, ko pa zagledam Brlogo vem da sem zmagal.

Kar vriskal bi od veselja, pa kaj nebi. Za mano je bilo dobrih 45 km in nekaj čez 9 ur čistega užitka. V cilju pa kot ponavadi zadnje čase...z nasmeškom.

GPS sled

Fotke