Muraton, en tak lušten tekec

Ja res je, en prav tak lušten tekec je bil. Ampak to ponavadi rečemo... pa gremo od začetka.

Mogoče je sama ideja Muratona nastala na raftu, mogoče, ko mi je prišla v roko knjižica o Muri, mogoće z ustanovitvijo zveze društev Moja Mura, vsekakor pa pa je ideja postala vedno bolj resničnost z lanskoletnimi pripravami. Najprej peš v Radence na sladoled, nato še s kolesom okoli Mure. Letos pa mi ni preostalo drugega, kot da gre za res.

Zjutraj pri zajtrku me moja draga najprej vpraša če vem v kaj se spuščam. Odgovor je bil seveda jasen. Pripravljen sem bil tako psihično kot fizično v to sem verjel, cilj sem na štartu videl, a kako se bo končalo se mi ni niti približno sanjalo, le slutil sem. Vsekakor sem se tudi na nek način zavaroval, s spremstvom na kolesu, kot tudi z okrepčilnimi postajami iz domačega spremljevalnega avtomobila. Da pa bi kakšno od teh dveh prevoznih sredstev potreboval med tekom, pa seveda nisem niti pomislil.

Začelo se je v Gibini, ker je bil tek posvečen tudi reki Muri in je bil tek obenem podpora zvezi društev Moja Mura je bilo pred tekom potrebno najprej postoriti nekaj mediskih obveznosti, nekaj pa me jih je čakoalo še potem med tekom. Moram reči, da nisem vedel zakaj me je dajala takšna trema, ali zaradi teka, ali kamere.

Skratka skupaj z Spartathlonci smo se nekaj po osmi uri podali na pot. Prvih pet km smo tekli skupaj, kar je bilo super, teči v taki druščini pač ni kar tako.

Po petem km so odšli naprej, jaz pa sem se ustavil za okrepčilo. Že doma sem se odločil, da se bom v začetku ustavljal na pet km, kasneje še bolj pogosto, to naj bi bil eden izmed ključev za kočni uspeh in trdno sem bil odločen, da se bom mojega plana tudi držal.

Kasneje jih dohitim, preseneti pa me Zdravko na kolesu. Vem, da so prišli teči tako da so izmenjavali tek s kolesom, a Zdravkota na kolesu le nisem pričakoval.

Nič nede glavno je, da so bili zraven, so v celoti popestrili zadevo, ko pa sta jima se v Radencih priklučila še Eva in Karl verjamem, da  jim je kar letelo.

Nekje na 10 km se zopet srečamo in Žiga, moj spremljevalec na kolesu se odloči, da bo naslednjih 6 km do Veržeja tekel z menoj. Kolo spravima v Spartathlonski kombi in skupaj tečeva naprej. Glede na to, da je komaj pred kratkim pričel teči mu je  šlo več kot odlično.

Prvi daljši postanek smo naredili pri Babičevem mlinu, 16 km je bilo za nami in tukaj se še zadnjič srečamo z Spartatlonci. Malce poklepeamo in gremo naprej. Od tukaj dalje ostajam sam, čisto sem seveda ne, moji spremljevalci so vseskozi dobro skrbeli zame.

Brod na Krogu

in Radenci so kar nenkrat mimo.

V Radence pritečem v največji vročini, prehitro se ustavim, vsedem se in že se mi zavrti v glavi,  že videno v  Radencih bil ahko rekel. A tokrat vem za kaj se gre. Moj visok pritisk ne odobrava hitrega ustavljanja, vstanem, naredim nekaj korakov in že mi je veliko bolje. Mojim spremljevalcem sploh ne povem za kaj se gre, vsakak skrb je bila pač odveč, da ne bi nadaljeval  pa tudi niti za pomislit ni bilo. Za mano je bila polovica proge.

Če je pot v začetku potekala le po asfaltu, nadaljevala deloma ob Muri, deloma po glavni cesti, je od tukaj dalje bil tek še res samo ob Muri, razen delčka, skozi Gornjo Radgono. Malo pred Gornjo Radgono naletima na obnovljeno pot. Še lani so tam ležala podrta drevesa. Letos pa nas je pričakala obnovljena pot. In to kakšna. Kdo si je izmislil tam posipati šoder mi ni bilo preveč jasno, a svež posipan šoder mi je dal kar vetra. Še dobro,da je bila blizu Gornja Radgona.

Počasi sem se približeval razdalji maratona in počasi sem postajal počasnejši. Najini živahni pogovori z Žigo so počasi zamrli in počasi se je začela kriza. Kriza na katero sem bil sier pripravljen, a ne tako zgodaj. Tempo je čisto padel, tek sem pogosteje kombiniral s hojo, do pogovora mi tudi več ni bilo, baje sem postal bled. A v sebi nisem mislil na nič drugega kot na tek, da je vse v glavi pa je bilo vodilo za naprej. V tej krizi sem prvič spoznal,  da je tek v tempu pod 10 min/km še vedno tek in nad navedeno vrednostjo le hoja. Nikoli si ne bi mislil, da se da v takšnem tempu tečt, a spoznanje, da se da, mi je vlilo pomoč v naprej. Če bi tukaj začel samo hoditi... pa nisem!  Kljub vsemu sem se počasi približeval mostu čez Muro v Črncih. Obvezni postanek ob spremljevalcih in že grem naprej.

Spoznanje, da se počasi približujem domačemu terenu, ali konec krize, kaj vem, naenkrat se mi je odprlo in že zagledam Konjišče. Kar nisem mogel verjeti.  Praktično pred domačim pragom.

Tam sem prvič v sebi začutil zmagoslavje, da mi bo uspelo, mi je postajalo vedno bolj jasno. V resnici je bilo pred menoj še kar nekaj km. Kakšen km pred Tratami me pokliče Zdravko in sporoči, da so na cilju. Super, vesel sem!

Trate. Mejni prehod in pot, katero sem  že nešteto krat pretekl.

Tokrat brez blata na copatih po jasi prideva v gozd. V gozdu ob Muri v katerem leži toliko mojih spominov. Tako s pohodov po Šentiljski poti z TF-jevci, kot s Srčnimi, da družine sploh ne omenjam, konec koncev tudi sam, kar mi velikokrat daje novo energijo...

Konec gozdnih poti, ribnik, Sladki Vrh, še zadnji postanek ob ribniku in proti cilju. Kolo z Žigo mimogrde pospraviva doma  v klet, rad bi se priklučil koncu teka, priključi se še Ana in cilj.

Srečen, neskončno srečen. Pa ne zato, ker je konec, jaz bi še kar tekel...

Na kocu še skupinska fotka na brodu,

in pogostitev v ribiškem domu za zaključek čudovitega dneva.

Še danes se prav ne zavedam, da mi je uspelo, uspelo tako lahkotno. Pričakoval več težav, oz. bil pripravljen na več težav. Ena krizica in to je bilo vse. Pa saj ne vem ali je to dobro ali ne, ampak občutek da sem zmogel, da sem zmogel prvi moj pravi ultratek mi daje energijo za  v naprej.

GPS pot

Galerija slik

TV- AS - Video (od 9:50 naprej)