Formaraton 2011 ali...

... kako teči in dobiti zraven kakšen kg.  Pa o tem malo kasneje.

Tokrat je bil na vrsti tretji.  Če se ne motim sem s prvim opravil v osmih urah in nekaj čez 50 km, lani sem sem po dobrih štirih urah in nekaj čez 30 km odnehal,  letos pa ni bilo izgovorov :)

To je bil zame že drugi ultratek v roku treh tednov, zato si nekih strašnih ciljev nisem zastavljal. Tako nekaj čez 50 km sem le imel v mislih, glavni cilj pa mi je sicer bil, da tečem ves čas, to je osem ur.

Tokrat nisem zamudil, čeprav sem z Natašo, ki sem jo mimogrede pobral v Celju zgrešil izvoz na obvoznici, po moji krivdi seveda. Pa pol oba nisva najbolj točno vedela kje sva, pa sva jo mahnila kar po poti Ljubljanskega maratona, to pot sva seveda dobro poznala in prišla pravočasno. Nekaterim se pač to ne more zgoditi, sploh ne tistim, ki so mislili, da je štart ob osmi uri zjutraj, a ne Rado? :))))

Torej tokrat prvič štartal, kot je treba skupaj s soborcem iz ekipe srčnih, če dobro premislim je še en Krtinc bil zraven ;).  Če se ne motim smo zdržali skupaj natančno en krog, najprej je Rado nekam popihal, nato je pri Alešu padel znameniti stavek :" To pa ne vem, če bo danes šlo",  pa res ni šlo. Ko sva ga  tam nekje nasredini teka z Radotom lovila, ga nikakor nisva dobila. Celo šprint na ravnini sva uprizorila, češ na klancu pa bo najin, kak je šele tam šibal... in že ga ni bilo več!

Pa sva tako za nekaj korogov ostala sama. Celo pozirala sva vmes, so doma rekli, da sva takšna, kot da sva na "Tour de Haloze", z mojo pripombico, da nama manjka še samo kakšna flašika :)

Čeprav smo se potem razgubili, praktično nikoli nisem ostal sam. Vedno me je kdo prehitel in počvekal z menoj. Spodbujanje tako na eni kot na drugi strani ni majnkalo in ravno to je čar teh krožnih tekov. Očitno se je zamisel dobro prijela, kar pa je tudi prav.

Brez krizice tudi tokrat ni šlo. Tokrat je prišla že pred 30 km in potem jo do konca ni bilo več. Mogoče sem za to bil kriv čisto sam. Nisem na začetku posvečal dovolj pozornosti hidraciji, kot tudi prehrani ne. Pil sem sicer vsake tri do štiri kroge, a je bila tista voda očitno premalo. Šola za drugič. Sicer pa tako kot je krizica prišla je tudi odšla. Potem pa maratonski trans. Enostavno padem not in kar gre in gre, sploh se ne zavedam da tečem, ne zavedam se kje in kako hitro tečem, enostavno me zmanjka.

Tako je šlo vse do konca, pri 28 krogu ugotovim, da imam časa še ravno za dva,  za trejtega, ki bi pomenil pretečenih 60 km bo mi časa zmajnkalo. Ubadam se z mislijo, da bom še enga izven konkurence, da zaokrožim ta čudoviti dan.  V zadnjem krogu razmišljam bi nebi, bi nebi? Ko zagledam cilj se odločim da je bilo dost za ta dan. Prišel sem teči osem ur, kar mi je uspelo, dolžina je bila sicer v drugem planu, vseeno pa da misliti. Mirko je namreč tudi tokrat samo s hojo naredil enako število krogov kot jaz ki sem  kako tekel. Sicer pa  to že poznamo iz Sladkih6, a vseeno se človek lahko globoko zamisli.

Sem pa se doma tudi globoko zamisli. Predvsem mi je včeraj dala misliti tale fotka

Danes zjutraj pa tehnica. Sem najprej mislil, da slabo vidim.  Dva dni po Muratonu sem ugotovil, da sem se zredil za dobro kilo, dva dni po Formaratonu, pa kar za 1,7 kg. Če bo šlo tako naprej bo drugo leto sto kilski ded pretekel stotko. Sicer se lepo slišil kila na km, a ne vem če ta torija kar tako vzdrži. Bo treba očitno nekaj okoli teže nardit. Lažji ded pač lažje teče ;)