Lošinj 2012

Raj ali paradíž je pojem, ki na splošno predstavlja stanje popolnega užitka ali blaženosti. (Vir Wikipedija)  

Mobilno hišico za letošnje prvomajske praznike smo si nagledali že lani, v prvi vrsti tik ob obali seveda.

Ob prihodu nas je na mizi pričakalo prijetno presenečenje.

Smo pa že  lani slutili, da bi to lahko bilo to kar si v resnici želimo, pogled na morje iz praktično vsake sobe. Pomivati posodo s pogledom na morje, zna biti pravi užitek.

Tudi zajtrk s pogledom na morje bil pravi balzam za našo dušo.

Sicer pa smo na morju tudi tekli in to celo vsi trije,

po enem izmed tekov sem se celo vrgel v morje. Poudarek na vrgel, ker sem bil zelo hitro tudi zunaj.

Zadnja leta Lošinj organizira tudi (pol)maraton. Pri naši hišici je bil ravno 14. km. Zaradi poškodbe desnega kolena se teka nisem udeležil, smo pa zato kot se spodobi navijali. Smo mislili celo okrepčevalnico postaviti, a so nam "zagodli" organizatorji in jo postavili nekaj sto metrom pred nami. Tako nam je ostalo samo navijanje.

Sicer pa smo se tudi potepali po otoku. Najbolj so nam v spominu ostale Lubenice. Predvsem zaradi ceste, predvsem za to, ker je cesta tako ozka, da se je skorajda nemogoče srečati z nasproti vozečim vozilom. Smo pa zato navzdol ubrali drugo taktiko in peljali za dvem avtomobiloma. Sta pa kar divjala navzdol, tako da ju praktično nismo dohajali. Kako sta vozila tako hitro v tiste nepregledne ovinke in uspešno prišla navzdol nam še danes ni preveč jasno.

Na kocu pa smo bili vseeno nagrajeni, kljub temu, da nismo šli peš na eno izmed najlepših plaž na svetu.

Je bila vas tudi dovolj občudovanja vredna.

Dolg od lani nismo poravnali. Predvsem moje poškodovano koleno je bilo krivo, čeprav sem skorajda bil odločen, da bomo šli, pa sem se zadnji trenutek premislil. Pa drugič.

Smo pa se zraven teka tudi ogromno sprehajali. Na enem izmed teh sprehodov smo prvič v živo naleteli na delfine. Smo zato potem bili bolj pozorni in jih drugo jutro opazovali tudi iz naše mobile hišice oz. plaže pred njo. Človek bi kar celi dan tam sedel in opazoval te čudovite živali, ki te kar prevzamejo.

Sicer pa smo za sam prvi maj bili v Malem Lošinju. Čaga z brezplačnim pasuljem, joto in štrudlom. Njami je bilo dobro.

Vsega lepega je enkrat konec in na pot domov smo se kar odpravili s težkim srcem. Mi bi še!!!!

Sicer pa nas je pri odhodu domov na trajektu fasciniralo "nalaganje" avtomobilov, praktično za milimetre gre.

In ker se je velika večina Slovencev vračala domov je bilo treba napolniti še podpalubje

Je treba na koncu še enkrat dodati, mi bi še, oz.še pridemo?