Da bom mirno spal

Da zdravniško potrdilo potrebujemo smo več ali manj videli praktično vsi že ob prijavi na maraton. A očitno ni nihče jemal tega preveč resno, že zaradi tega, ker v prejšnjih letih pač tudi organizatorji niso zahtevanega potrdila jemali resno in je bilo dovolj če si podpisal ob dvigu številk dnevno potrdilo.  Resno pa se je začelo pred kakšnim tednom, ko so organizatorji ob potrjevanju štarnih številk zahtevali, da se jim dostavi izpolnjen obrazec zdravniškega potrdila.

Seveda se je začela gužva in panika. Kje, kako, kdaj do kdaj?? Sam sem bil med tistimi, ki smo se obrnili na lečečega zdravnika in po pogovoru po telefonu je bilo slišati,da ne bo nobenega problema. Ko pa moja zdravnica vidi potrdilo naenkrat ni bilo več nič samoumevno. Zahteval se je pač športni pregled za katerega pač ona kot osebna zdravnica pač ni pristojna. Opravi ga lahko namreč le zdravnik za delo in šport. Seveda pa takšne pregled ni zastojn, govorilo se je o ceni od 55€ dalje.

Ja madona 25€ za štartnino, 55€ pa za zdravniško potrdilo, ta pa je pač malo huda in tako sem mislil tudi sam. Ne dam!!!  In tako je začela delovati "borza na črno" dobljenih potrdil, ali drugače povedano kako do potrdila brez plačila.

In ravno to mi ni dalo spati. Da bi pošiljal ali celo nesel tja takšno potrdilo, ne tega pač jaz nebi prenesel. Celo noč nisem prav spal in po glavi mi niso šli kilometri in kako se bom spopadel z njimi, temveč izključno samo to klinčevo potrdilo. Tako je naenkrat bilo to potrdilo največje prepreka do Garde in za to se je bilo pač potrebno odločiti. In odločitev je bila, da le grem opravit ta zdravniški pregled, če ne že zaradi drugega pa bolj za to, da bom mirno spal, mirno odpotoval in mirno odtekel ta maraton.

Tako v petek pokličem in se naročim na pregled danes zjutraj. Saoumevno se mi je zdelo, da bo potrebno opraviti kakšn obremenilni test in podobne zadeve, da bo treba vzeti tudi kri in biti tešč pa se mi seveda ni niti sanjalo. Sem bil prepričan, da je treba preveriti pač mojo kondicjo.

Tako oddidem od doma s polnim želodcem, tako kot ponavadi, brez zajtrka pač ne grem od doma. In ko pridem tja me seveda sestra vpraša če sem tešč!!! Tešč???? Ne, zakaj???? In takrat mi je verjetno prvič dvignilo pritisk. Sem že v glavi sukal kombinacije, kako bom jutri iz službe. Glede na to, da k nam pridejo lastniki bi bila to praktična misija nemogoče. Danes je bil pač idealni dan. V glavi se mi vse suče, jezen nase, da nisem vprašal, jezen na sestro ki mi ni podrobno povedala, v končni vazi pa jezen,da sploh potrebujem to klinčevo potrdilo. Pa se le nekako dogovorimo, da opravim vsaj EKG in spirometrijo, za ostalo se bo potrebno dogovoriti z zdravnico. Saj kaj drugega mi niti ni preostalo.  Ko opravim navedeno me sprejme zdravnica, prijazna razumljiva, sva takoj rešila problemom, da nisem tešč.

A problem se je šele komaj začel. Izmerima pritisk. Hladen kot špricer sedim in sploh ne polagam posebne pozornosti merjenju pritiska. Pač pritiska še nikoli nisem imel, največ kar so mi ga izmerili je bil 145. Nato pa šok !! 170!!! Alo kaj pa te je to sedaj?? Ne morem verjet, zdravnica pa tudi ne, zato še izmeri enkrat!! Nič kaj bolje 168!!! Ja to pa ni dobro in v mislih se že vidim, kako v nedeljo sedim ob računalniku in spremljam rezultate iz Garde, tako kot sem to nedeljo iz Berlina. Ampak zdravnica je bila kot sem rekel zelo razumljiva in tako me pošlješ e enkrat na EKG naj tam malo ležim in se umirim, ob enem pa mi bodo še merili pritisk. V treh poskusih ga tako spravim na 150. No ja najbolje še ni, a bolje je že kot 170.

Tako dobim še zeleno luč, da dam še kri. No če pa se še tu kaj zakomplicira pol pa sem adijo si mislim. Pa nisem bil! Kri brez problema, celo sladkor je odličen, kljub temu, da sem za zajtrk jedel marmelado. Domačo slivovo. In ko po telefonu izvem, da me potrdilo čaka, mi seveda pade kamen iz srca. En težak kamen velik kamen!

Do maratona moram pregnati še samo prehlad, a kljub temu bom sedaj bolj mirno spal.