(Ne)Zmorem

Včerajšnji dan naj bi bil namenjen raftanju po Muri. Naj bi bil predvsem zato, ker se je zaradi obilnih padavin vodostaj Mure dvignil tako, da smo morali zadevo odpovedati.  Škoda, še toliko bolj, ker sem včeraj ob pogledu na Muro imel občutek, da smo se pri odpovedi prenaglili. Pa drugič, čeprav se že zdaj poraja vprašanje, kdaj se bo sploh našel čas za drugič.



In tako se je kar naenkrat našel čas za vse tisto, čemur sem se pretekli vikend moral odpovedati. Ultrabalatonski trening v obliki dveh dolgih tekov v dveh dneh je odpadel zaradi kolena. In ker je se je koleno kar naenkrat pozdravilo s pomočjo kolenskega traka, je bilo samoumevno, da to storim ta vikend. Sicer ne v takšni obliki kot sem si ga najprej načrtoval, kakšno polovičko v soboto, v nedeljo pa kakšen krajši tekec, ravno toliko, da vidim, če zmorem.

Tako se v soboto odpravim na mojo klasično polovičko. Začetek tam nekje okrog 10. ure, približno tako kot štart prve predaje na Ultrabalatonu. Že sam začetek ni bil nič kaj obetajoč. Polna glava od napornih dnevov preteklega tedna se nikakor ni hotela spraznit. Praktično je bil to tek na silo, enostavno zato, ker pač moram. Pri meni pač mora za dober tek vse klapati, od A do Ž, kakšen Š in Č  že lahko manjka, v glavnem pa jaz nisem tak kot tale dva (eden in drugi).

Skratka, če se je že začelo na silo, tudi nadaljevanje ni bilo nič kaj boljše. Že pred 10. km me je začelo pobirati in prav vesel sem bil novozgrajenega stolpa ob Muri. To pa si ja moram ogledati. Velikokrat sem že tekel tod mimo, ko so ga postavljali, še večkrat, ko je bil vzpon na njega še prepovedan, sedaj pa se je prvič zgodilo, da bi si ga lahko ogledal. Seveda, to bo pravi počitek,  si mislim in se začenjam vzpenjati. Sicer ne vem od kod mi ideja, da bi lahko bil vzpon počitek, a nekako sem se le zdeval na vrh.



Pogled na Muro mi da vedeti, da bi bilo sedaj definitivno bolje raftati po Muri, kot pa se naganjati po tej vročini. Seveda sem si okolico z vrha stolpa kar dobro ogledal, počitek pač, a slej kot prej sem moral dalje. Pa sem šel, saj mi kaj drugega ni niti preostalo, sedaj sem se namreč začel počasi vračati proti domu. Km niso minevali nikamor, pot se je vlekla, jaz pa vedno bolj počasen in brez moči. Tek je postal hoja in vsak poskus teka se je končal klavrno, s hojo namreč. Nekje ob poti, tam nekje na 15. km, sedem na klop, enostavno ni šlo več dalje. Vzamem si pet minut počitka. Nato nadaljujem s tekom, a ne za dolgo, spet hodim. Ja hudiča, kaj se to dogaja?  Koleno hoče, vse drugo pa noče. Se je resnično nabralo v moji glavi toliko balasta, da teza, vse je v glavi, pade na rodna tla, ali pa je kriva prehrana, ki ji nisem posvečal kaj preveč pozornosti glede na ta tek, ali sem imel premalo pijače, ki sem jo tovoril s seboj in mi jo je že počasi začelo zmanjkovati, je kriva vročina? Tisoč in eno vprašanje se mi je rojevalo po glavi, odgovora pa od nikjer.

Vedno več je bilo hoje, še huje pa se je začelo dogajati po poti od Cmureka proti brodu. Truma kolesarjev je nasproti mene  švigala kot na kakšni tekmi formule ena. Toliko še jih tukaj nisem videl na kupu. Čeprav je cesta dokaj široka, sem moral resnično paziti, naenkrat je cesta postala preozka. Takrat sem se spomnil, da so to sigurno kolesarji, ki so se udeležili Tur de Mur, potovanje  s kolesom od izvira Mure do izliva Mure v reko Dravo. Verjetno se jih je večina udeležila "samo" tretje etape, meni pa se  je kar stožilo po mojih kolesarskih časih, v bistvu pa je ta Tur zame še nedokončana zgodba. Mogoče pa še kdaj...

Skratka, najraje bi nekoga vrgel s kolesa, samo da bi čim prej končal morijo tega teka. Na koncu sem več hodil kot tekel.  Čeprav nisem bil sposoben več preteči niti sto metrov, sem se na koncu strahovito potrudil, da sem na cilju pri brodu (v resnici bi moral narediti še dobrih 400m, da bi bila polovička kot treba) z zadnjimi močmi pritekel v cilj, pa še tu me je ustavila truma kolesarjev, ki je prihajala nasproti in se ustavljala pri brodu. Hvala bogu, KONEC!!!

Domov sem prišel popolnoma zdelan, utrujen in čisto odklopljen, noben moj dosedanji tek ni bil temu podoben, noben maraton, ma kaj, vse skupaj je bilo kot da bi bil na ultra, ultra, ultra maratonu!!! Takrat pa mi kapne. Alo, kaj pa pritisk?? Pa da nimam spet visokega? Merim si ga že nekaj časa ne, sem se toliko streniral, da poslušam svoje telo in čutim kadar je kaj narobe. Potem pa me preseneti, 90/60. Pa saj ni čudno, da sem bil tako šibek in brezvoljen. Od kod sedaj tako nizek, pojma nimam, a sem se zaklel, da brez soli ne grem več nikamor.

Nato so se začeli porajati dvomi. A sem sploh sposoben še narediti en tek naslednji dan. Kaj pa noge, kaj pa glava... Ponovno polno vprašanj. Pa se spomnim, kako padalci, ki se jim ne odpre glavno padalo in pristanejo z rezervnim, takoj po takem skoku nemudoma na novo zložijo svojo prej neodprto padalo in hop nazaj v letalo, z enim samim namenom, da izgubijo strah.

Tako se danes zjutraj zarana odpravim. Doma še vsi spijo, jaz pa s popolnoma drugimi občutki kot včeraj odrinem na pot. Kakšnih bolečin od včerajšnjega dne ne čutim, počutim se odlično, petje ptic, vonj po bezgu in šumenje Mure mi dajo novo energijo in zaupanje, da zmorem.



In res, pot zmorem brez problemov, če odštejem tek po visoki travi ob Muri, kjer mi skorajda na začetku popolnoma premočijo teniski. Pa me ni motilo.  Tokrat je moja glava na mestu in komaj sedaj vse skrbi prejšnjega napornega tedna vsaj za hip odletijo tam nekam, kjer ni ovir.



In tako na koncu tudi ni bilo ovir, da ne bi  popoldan kosil travo na parceli.

Ni ga lepšega kot pokošena trava na parceli ;)