Prej in potem

Vse skupaj se je začelo z Ano. Kar naenkrat je v svojih najstniških letih spremenila svoj pogled na hrano. Iz vsejedca, ki je pojedel prav vse, kar se je našlo na krožniku, je čez noč postala nekdo, ki gleda na vsak grižljaj. Na začetku sva oba z Marjetko kar burno reagirala.  Niti eno kosilo se ni dalo več normalno skuhati. Enkrat ne bo jedla mesa, spet drugič testenin, če pa že, pa izključno polnozrnate, tretjič ne eno, ne drugo. Vse skupaj v smislu ločevanja prehrane po Montignacu. No, vsaj tistega vodnega dneva ni imela.

Le kaj ona v svojih letih potrebuje diete, sva se spraševala? Bulimija in podobne stvari so nama šle po glavi, Ana pa naju je prepričevala, da se ne gre nič drugega kot zdravo prehrano. Kar naenkrat se je v naši kuhinji znašlo več zelenjave, sadja, kar je bilo seveda pozitivno, tisto gledanje ali živila vsebujejo E-je, pa nam je šlo kar pošteno na živce. Sčasoma pa sva se sprijaznila, no, pa tudi Ana se ni več tako drastično in dosledno držala Montignacove diete. Ločevala je pa še kar naprej. A se je dalo vsaj normalno kuhati, tudi kakšen pogovor dan prej, kaj bomo kuhali, je pomagal, da ni več prihajalo do burnih reakcij zaradi prehrane.

V samem začetku naju je prepričevala, da bi morala tudi midva ločevati, bolj skrbeti za svojo prehrano. Seveda se nisva dala. Testenine v takšni in drugačni obliki so del našega vsakdanjika in so na vrhu našega kuharskega seznama. Pa še hitro se jih da v dandanašnjem tempu življenja pripraviti. Brez testenin nam pač živeti ni. In to ne tistih polnozrnatih, tiste ta bele so ta boljše, pika. Rjavi riž, kuhati ga je treba eno uro, pa še ni kuhan. Pa smo ga drugič namakali nekaj ur pred kuhanjem, pa je bil še vedno vmes nekuhan, pa okus po dimu je imel. Sem ga jaz namreč kuhal, pa ga nenamerno zažgal. Eh, to je že druga zgodba...

Pa je prišel paleo november. Nekaj se je v meni začelo premikati. Tudi v naši špajzi so se znašle samo polnozrnate testenine, celo pirine, ki jih je Marjetka naredila sama.

Beli sladkor smo že zdavnaj zamenjali za rjavega, no, čisto popolnoma ravno ne, nekaj malega še jaz porabim za kamilični čaj, zadnje čase pa še to več ne...

Vse skupaj je začelo sovpadati s telovadbo, oz. "pametno vadbo", ki jo organizirajo v naši telovadnici Herbalajf-ovci. In ker ima  prste vmes tudi naš nečak Bojan, sem seveda šel pogledat in ugotovil, kako sem nerazgiban. Kaj nerazgiban, čisto trd, trebušnih mišic, kot da nimam. No, v resnici sem naslednji dan ugotovil, da jih celo imam. Prsti na nogah so nekje daleč, je Ana potem praktično uprizorila, zakaj ;)

Potem pa je prišla še oddaja na RTL II . Oddaja prikazuje, kako se spopadati s preveliko težo. V oddaji  natančno spremljajo enoletno hujšanje. Izbranci imajo 150 kg ali  več in v letu dni prepolovijo svojo težo. Recept pa naj bi bil preprost, paleo prehrana in veliko gibanja.

Potem je sledilo moje poglabljanje v paleo. Kar naenkrat mi je postalo všeč. Če Marjetka pravi, da se ne more odreči testeninam, se jaz nikakor ne bi mogel odreči mesu. Še jajca, katerim sem se ponavadi izogibal, so naenkrat pristala na mojem jedilniku. Skleda solate s popečenim piščančjim mesom, pečena slanina in jajca, šmorn z banano in jajci... je postalo odkritje, odrekanje ogljikovim hidratom pa tudi.

Se pa v resnici čisti paleo način prehrane (še) ne grem. Za začetek sem se odločil, da se ogljikovim hidratom odpovem v službi, pri malici. Ne morem opisati pogleda naše kuharice, ko sem prvič naročil samo meso in solato. Mi je hotela dati namesto krompirja riž... Ogljikovim hidratom se poskušam odrekati predvsem v popoldanskem času, torej za kosilo, za večerjo pa jih nikakor nimam na krožniku. Torej, več ali manj je ogljikohidratni le zajtrk, ni pa pravilo. Tudi pri čaju sem se začel odrekati sladkorju. Vam povem, da zna biti na začetku zelo grenak, a sčasoma se navadiš. No, pri zelenem se ga še nisem odrekel, nekako ni pravega okusa...

Tako sem v zadnjih štirih tednih izgubil dobre 3 kg. Cilj je, da jih izgubim 10, 5 do novega leta... V mesecu, ko sem ponavadi največ kg pridobil, sem si zastavil, da bom tokrat nekaj kg  izgubil. Potem pa bom po novem letu poskušal prebiti magično mejo 95 kg,  katera se me je držala kar nekaj let. Z 90 kg pa bi rad stal na štartu Kraškega maratona konec marca v naslednjem letu.

Pa da vidimo.