Tudi za zadnja mesta se je treba boriti

Ponavadi se udeležujem tekaških prireditev predvsem za to, da sodelujem. Izjemoma pa tudi tekmujem in to bolj redko.

Tokrat je najprej bila kriva tista brezplačna karta za kopanje, ki smo jo letos dobili na Sladkih6. Ko sva se odločala z Marjetko, da izkoristiva brezplačno karto v Termah 3000 zasledim, da bo v neposredni bližini v Krogu potekal prvi adventni tekaški pokal. Najprej tek, potem pa kopanje. Super kombinacija. No vmes je bilo še odlično kosilo.

Prihod v Krog, dovolj zgodaj, da sva najprej šla na kavo v prikupno  pristno domačo oštarijo. Še karte za šnops so bile na mizi. Pa nisva igrala, toliko časa pa spet nisva imela. Sem se potem še preoblačil, ko so že klicali na štart.
  

Sicer pa je Krog ena mala vasica, kjer so organizatorji speljali nekaj manj kot kilometrski krog. Zanimivo je bilo štetje krogov. 

Se pa je kasneje pokazalo, da ta semafor le ni bil dovolj natančen, sploh potem, ko so nas hitrejši prehitevali za krog in več. Tako so meni  nekje vmes šteli krog manj, so pa v naslednjem krogu organizatorji popravili napako, tako,da nisem bil prikrajšan za kakšen krog.

Sicer pa lušten "vaški" tek. Štart pri osnovni šoli, udeležencev, pa na žalost bolj malo.

Kljub temu pa je šlo na "nož" že od vsega začetka. Vsi so potegnili, kot, da bi šlo za preživetje. In roko na srce tudi sam se nisem dal. Prvi km tempo 4:51. Vau letelo je kot raketa. Pa da ne bo pomote, ne nisem bil med prvimi. Čisto zadnje mesto je bilo tokrat rezervirano zame in to od samega začetka do samega konca. 

Pa sem kljub vsemu bil več kot zadovoljen. Osebni  rekord na 5 km (čas 27:26) , končni čas za slabih 6 km pa 32:34 oz tempo 5:31. Pa ne me vprašat, od kot mi to. Nimam pojma ;)

Teden dni kasneje pa seveda že tradicionalno za e-kipo srčnih že sedmič zaporedoma, štafetni tek Sv. Barbare. Tokrat se nam je pridružila Urška.

To je tek, za katerega se je seveda potrebno potruditi, kar pomeni, da cel krog ne sme biti popuščanja. Sploh če pokal dobimo, že pred samim začetkom.

Tokrat je s tekom pričel Aleš. V pogovornem tempu,

nadaljevala pa je Urška z nasmehom.

Sam pa sem pred mojim tekom bil očitno zelo skoncentriran. Gre pač za resno zadevo,

in tako sem tudi nadaljeval. Na vso moč...

In na vso moč je tudi Rado pritekel iza ovinka. Smo ga komaj ustavili, da smo lahko končali s tekom tako kot se spodobi. Srčno in ekipno.

Na ta način smo napovedovalca prikrajšali, da bi nas  zasipal s standardnim vprašanjem ob koncu teka"A bo šlo?". Sicer pa niti ni imel te možnosti. Tokrat nismo bili zadnji, niti pred pred zadnji, bili smo pred,pred,pred,pred, pred zadnji! Bravo e-kipa srčnih. Vedno boljši smo!

Po teku, pa tradicionalno enolončnica. Tokrat smo si jo lahko privoščili, celo ob jezeru. Mraz pač ni bil takšen kot prejšnja leta.

Na koncu pa nihče ni rekel, da se drugo leto ne gre več...