Pri iskanju destinacij smo se najprej ozirali čez mejo, na koncu pa se odločili za Kranjsko Goro. Blizu je, konec decembra pa bo ja sneg...
Pa v tem začetku zime vreme ne kaže nič kaj zimsko podobo, tudi v Kranjski Gori ne. Tako je zame najprej načrtovan smučarski tek odpadel, zato sem malce že doma pogledal po okoliških hribčkih ki bi se jih dalo ogledati. In odločil sem se za Srednji vrh nad Gozdom Martuljkom. Pa se je vse obrnilo drugače...
Od doma smo tokrat krenili kar malce kasneje kot ponavadi. Se še ni zgodilo, da bi pakirali tik pred odhodom. Pa se za smučanje nabere kar veliko stvari.
Najprej smo si privoščili ogled Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani.
Tam smo plezali
se igrali igrice, ki so nas vodile po razstavi
nosili težka bremena
ter bili pod najvišjo goro sveta
Zvečer je sledil ogled Kranjske Gore ter razstavo ledenih skulptur
Ledenga Kekca
kralja Matjaža in še veliko drugega.
Zanimivo je, da te skulpture izdelujejo iz ledenih blokov., ki jih dobijo iz Anglije. Za eno tako skulpturo potrebujejo od enega do tri dni dela. Orodje, kot da bi oblikovali les. Ročne in motorne žage, dleta... Videti so lepo zamrznjena, a delujejo. Vlage praktično v prostoru skorajda nič ni je pa temperatura v šotoru, kar krepko pod ničlo in se suče okrog -8°C
Večer, ki je sledil je bil načrtovanju naslednjega smučarskega pohodniškega dne. Ker v Kranjski Gori ni bilo snega v izobilju, smo se odločili, da bomo odšli v bližnji Trbiž oz. Žabnico, kjer smučišče zelo hvalijo, snega pa po podatkih na netu naj bi bilo skorajda meter. Tako je odpadel tudi moj pohod na Srednji vrh. Med brskanjem po spletu naletim na to zanimivo stran. Če so oni s kolesom, potem tudi peš nebi smelo biti problem...
Tako se v soboto zjutraj znajdemo pod smučiščem v Žabnici. Sam se odločim, da bom šel na vrh peš, nazaj grede pa z gondolo, za povratek peš v dolino bi potreboval veliko preveč časa. Se je izkazalo kasneje odločitev več kot pravilna. Je pa pri nakupu karte za gondolo, katero sem hotel kupiti kar na spodnji postaji gondole, bila teta pri blagajni kar zgrožena, ko sem hotel kupiti samo karto za navzdol. Je povedala, da je preledeno, da bi se prišlo na sam vrh. Tako kupimo zame karto za gondolo v obe smeri. Sem pač spremenil plan. Odšel bom v smeri predvidenega pohoda, ko pa bo postalo preledeno, se vrnem in pridem na vrh z gondolo.
Zanimiv je bil že začetek pohoda. Štetje prometa. Sam sem bil 96. Uf, sem rekel 95 jih je že danes šlo tukaj skozi, potem pa res ne more biti ledeno...
Tako sem počasi napredoval po kolesarski cesti, ki je bila zasnežena, malce tudi ledena, a ker je bila na čisti ravnini ni bilo problema. Po slabih treh km pridem do ceste. Hm kam pa sedaj. Nobene oznake ni bilo že na kolesarski poti, kako nadaljevati od tukaj naprej pa še manj. Ker je cesta na desno vodila do glavne ceste je bila logična izbira levo. Na srečo se pojavi domačin, ki ga vprašam, če je to prava pot za Monte Lussari. Pa mi pokaže, da sem napačno, ter da moram nazaj. Kam nazaj, če pa sem od tam prišel, pa tudi nobenega odcepa na tej poti ni bilo videti? Tako spoznam, da Višarij peš danes ne bom videl, saj se že v začetku lovim. Ker pa sem imel veliko časa na razpolaga se odločim, da grem levo dalje po cesti, še kakšno uro potem pa se obrnem...
Tako pridem najprej do kraja Valbrune
in malo kasneje do te table, ki kaže smer proti Monte Lussari oz. Višarij. Nič mi ni bilo jasno, a kazala je pravo smer.
Vseskozi asfaltirana cesta in oznake ki me vodijo do table kjer bo potrebno zaviti levo
najprej gozdna cesta
do kmetije, od katere vodijo dve poti. Brez oznak seveda. Najprej grem po levi, kjer ni bilo nikakršnih sledi v snegu. Glede na to, da pred menoj hodi 95 ljudi bi sneg moral biti popolnoma pohojen. Pa sneg ni bil pohojen niti na desni strani, a nekaj sledi v snegu le najdem. Tako se odločim za desno pot. Mi pa je postajalo vse skupaj čudno. Nobene oznake nič prav nič. Potem naletim na tole. Markcija? Pojma nimam, nekako čudno znamenje je to.
Dvigam se po hribu navzgor, ko naletim na pot
Pojma nimam če je prava. Tako se v hipu odločim, da bom šel po tej poti nekje do 1000 m nadmorske višne, ki mi jo bo pokazal Garmin, nato se obrnem. Zgubiti tukaj se pač nebi bilo fajn.
In ravno ko sem začel razmišljati o povratku, zaslišim glasove. Pogledam navzgor in vidim, dva pohodnika, ki se vračata. Povprašam ju če sem na pravi poti. odgovor je bil pritrdilen. Super. Da pa bi vprašal, koliko je še do vrha, seveda nisem znal. Vedel sem samo,da moram premagati še nekaj čez 700 višinskih metrov.
Pot je bila vseskozi zasnežena gorska serpentinasta cesta, ki se je počasi vzpenjala. Zgubiti se tukaj , kolikor je bilo videti skorajda nemogoče. Vsaj upal sem tako. Je pa ponekod bila pot skorajda neprehodna zaradi plazov. Je morala imeti kar veliko moč, ker je podrla železno ograjo.
Vmes se slišiva z Marjetko, da povem, da prihajam peš na vrh. Kje sem in čez koliko časa bom tam seveda nisem imel pojma. Potem se počasi pojavijo prve težave. Visok sneg, ki se je vdiral.
Tiste fotke ko sem bil do kolen v snegu nisem naredil. Niti pomislil nisem,da bi jo. Ni bilo časa na za tašne misli. Glede na to, da sem imel obute treking copate, sem vedno bolj postjal moker v noge. Rezervne nogavice sem sicer imel, a ni bilo smisla se jih preobut. Predvsem za to, ker so tudi copati bili popolnoma premočeni. Takrat priznam mi je na momente minevala volja. A ni bilo drugega kot,da grem naprej. Za vsako serpentino sem upal, da zagledam cerkvico na Višarju, a zagleda sem samo naslednjo serpetino in še več snega. Vmes se spet slišiva z Marjetko. Čudi se, da še ne vidim Višarja, češ tam okoli je vse tako odprto, jaz pa vseskozi hodim po gozdu in na nasprotni strani vidim samo gore.
Očitno je bila v skrbeh, sam pa sem tudi začel počasi dvomiti. Tudi sonce so prekrili oblaki in samo misel, da bi se moral vračati me je navdajala z grozo. Nič kaj hitrejši nebi bil navzdol v tem globokem snegu.
Torej gazim naprej, počasi se približujem 1700 m znamki, a še vedno v gozdu. Naenkrat pa jo le zagledam. Za trenutek Vrh cerkvice nekje tam v daljavi, na drugi strani hriba. Že naslednji trenutek jo prekrije megla. Takoj pokličem Marjetko,da sem blizu, da sem videl cerkvico, da imam še kakšnih 15 minut. Pot se zravna, tudi sneg je mnogo boj pomrznjen, tako da je šlo kar lažje naprej. Še en kratek vzpon in pridem do smučišča. Jupi!
Uspelo mi je. Vzpenjam se po smučišču slišim glas gondole. Ves sem evforičen. Še malo, čisto malo. Že vidim vrh, še malo, čisto malo, ko zagledam ... sedežnico. Sedežnico ???? Ni gondole?! Takrat me stisne pri srcu. Sranje, kam sedaj, kako dalje, kje sem??? V sekundi se mi v mislih poraja miljon vprašanj. Iz hiške ob sedežnici pride delavec in vprašam ga za pot proti Monte Lussari-ju. Pokaže mi smer nazaj. Vprašam koliko časa? Ko mi reče pet minut, mi pade velik kamen iz srca. Očitno sem napako naredil ker sem šel po smočišču do vrha. Smučišče pa ni bilo pravo, bi moral pred zadnjim vzponom zaviti levo. Ja, kako pa naj vedel, če pa že vseskozi iz doline nisem videl nobenih oznak?
In res čez nekaj minut zagledam tole.
Ne znam opisati, kako sem se počutil, po vseh negotovostih zadnjih ur. Nabit z adrenalinom kar stečem proti Marjetki in Ani ki me že nestrpno čakata pri gondoli,
prihod k njima z nasmehom
ki ni povedal nič drugega, kot to, da sem neskončno srečen, da smo spet skupaj.
Vsi srečni, vsi zadovoljni se vrnemo v dolino. Ano in Marjetko je čakala zadnja vožnja s smučmi
mene pa gondola.
Naslednji dan še ogled Planice. Pravo gradbišče, a očitno bo smučarsko skakalni center kot se šika.
Na poti domov še naredimo ovinek proti Bohinjskemu jezeru. Se že dolgo nismo potikali tam okoli
Triglav se nikakor ni hotel pokazati
Se pa nam je zato pokazal galeb. Ha, očitno nam je hotel nekaj povedati...
Temu pa se reče dobra priprava na vzpon! :)
OdgovoriIzbrišiNo, cesto na Višarje si pa le našel.