Sladkih6 sedmič

Naš tekaški prijatelj Venčeslav, ki je mimogrede tudi urednik Ljudstva tekačev je pripravil čudovit video o letošnji prireditvi.

Je potrebno še sploh kaj dodat?

Ja seveda je treba. Najprej kar na začetku, ob 7:30 uri izvem, da ne bo nič z izotoničnimi napitki, ki naj bi jih za letošnje tekmovalce prispeval ProAction. Naj bi zato, ker jim je na poti sem crknil avto in so ga morali pustiti pri mehaniku. Potem se je začela telefonijada. Na koncu se je izkazalo, da je naš rešitelj Aleš. Edini, ki je bil še doma in imel čas, da je  še skočil po Izotonic in izropal celo trgovino :)

Postavljanje droga za zastavo sladkih6 je bila tudi svojevrsten izziv. Na razmočenem terenu nikakor ni hotela stat, tako kot je treba. Na srečo je nekdo izmed tekmovalcev, ki si je postavljal "arafata" na koncu štartno ciljnega prostora imel kladivo. Super, si ga sposodim. Potem zabijem prvo palico v zemljo. Drži kot pribito. Vanjo hočem vstaviti v drugo palico. Najprej mislim, da sem narobe obrnil palico, ko ugotovim, aaaaaaaaa luknjo sem zatolkel... Potem se je bilo treba znajti in smo jo privezali na drevo.

Tokrat je imel težavo tudi Timing. Med tekom sta dvema tekačema crknila čipa. So najprej mislili, da od vlage, pa sta bila znotraj čisto suha. So zagotavljali, da se med tekom še to ni zgodilo. No vse je enkrat prvič. Sicer pa zaradi tega ni bil nihče prikrajšan in tudi na končne rezultate to ni vplivalo.

Sicer pa smo letos na začetku ostali kar sami trije. Sorodniki, ki so nam ponavadi zjutraj pomagali vsaj pri razdeljevanju štartnih številk so imeli neodložljive obveznosti. Smo se kar bali, kako bo potekalo razdeljevanje štartnih številk. Pa je na srečo šlo tekoče. Letos se nam je za pomoč celo ponudil Zlatko. Tečt zaradi poškodbe ni mogel, pa se je oglasil na mail in povprašal če lahko kaj pomaga. Smo bili veseli njegove pomoči, za nagrado pa je bil glavni na okrepčilni postaji. Opravil je svoje delo z nasmehom v nulo.

 Aleš pa je, če se ne motim, že drugo leto zapored bil glavni pri čaju.

Sicer pa brez pomoči e-kipe srčnih tudi letos ni šlo. Pa sem to komaj letos skapiral. Se oproščam. Zlati ste. Hvala, ponosen sem na vas! Pakiranje in razdeljevanje nagrad zna biti gromozansko delo in vedno ga opravite v nulo.

Sicer  pa bi morali letos biti v darilni vrečki tudi letaki za Istrski maraton, ki bo organiziran naslednje leto prvič na naši obali. Kam sem jih založil mi še danes ni jasno.  Upam,da jih ni 130 dobil samo en tekmovalec ;)

Ja pa tudi kašno okoli vremena je treba povedati. Praktično nas se je prejšnja leta vreme več ali manj usmililo. Eno leto je sicer malo rosilo, to pa je tudi bilo vse od "slabega" vremena.. Da bo letos drugače je nakazala tale jutranja zarja. 

Vse napovedi so kazale na dež. Najbolj ugodna je bila tista na Weather.at, ki je napovedovala dež v naših krajih po 15. uri, Arso je rekel po 13. uri, v resnici se je dobesedno vlilo natančno ob štartu ob 10. uri. In lilo je ves dan. Vsaka čast vsem, ki so tekli v tem nalivu vseh šest ur. 

Sam sem letos kolebal. Po zadnji terapiji moje rame mi še vedno ni bilo veliko bolje. Zato tudi nisem tekel kaj dosti. Pripravljen sem bil, se celo odpovedati letošnjem teku na sladkih6. Pa me je prvič potegnilo na Borških10.000, Pohorje z Alešom pa mi je dalo misliti, da le nisem čisto zanič. Pa sem začel spet trenirati. Po malem. In rama je bila vedno boljša in tako mi ni preostalo drugega, kot, da se prijavim. Za cilj sem si zadal polovičko. Tekaško tam 13-14 krogov, potem pa bom hodil. In pretekel sem jih natančno 14, potem pa sem odnehal. Roko na srce, se mi ni dalo hodit po tem dežju...

No Rado se ni tako hitro vdal. Celo mahati nam je bil sposoben...

Na koncu pa podelitev nagrad in pojedina. Skuhati takšen kup makaronov mora tudi biti svojevrsten izziv.