Pohorje z Alešom

Ko se je Aleš odločil, da bo šel v dveh dneh čez Pohorje, sem vedel, da bom zraven. Pa ne celotno pot do Slovenj Gradca, tudi do cilja prvega dne, Ribniške koče ne. Moj cilj je bil, da ga spremljam do Ruške koče na Arehu, pod pogojem, da bom zmogel njegov tempo.

Začetek ob pol sedmi uri zjutraj pri spodnji postaji vzpenjače, praktično v mraku

nekaj par sto metrov više naju je pričakal čudovit sončni vzhod

nad kočo Luka pa se je že čisto zdanilo in kazalo je, da naju danes ne bo spremljal sonček.

In šlo nama je neverjetno dobro. No vsaj zase lahko rečem, da je bilo tako. Na Pohorje nisem hodil že kakšno leto ali dve. Vzpona sem se v resnici bal. Pa sva našla nekakšen skupni tempo in prišla na vrh z nasmehom. Kar verjetni nisem mogel, da mi je šlo tako dobro in brez problemov.

V začetku nadaljnje poti sva šla  mimo razglednega stolpa. In Aleš se nikakor ni mogel odločiti ali naj se povzpneva ali ne. In sva šla dalje...

Ob prijetnemu klepetu je pot minila hitro in kar naenkrat sva bila pri Ruški koči.

(Ha, končno mi je uspela fotka ne da bi se odrezal. Nov "pameten" telefon press)

Tukaj se ustaviva na čaju. Aleš je sicer naročil borovničke, a ura še ni bila 10 in pred deseto se ne toči alkohola. So rekli, da so enkrat že plačali kazen. Je bil Alešov odgovor" A izgledam kot inšpektor?"  

Moje počutje je bilo več kot odlično in odločim se,da Aleša še malo pospremim na njegovi nadaljnji poti. Najprej samo do tega ovinka, potem do tega, pa še do tega spusta, pa do te jase. In pri jasi mi kapne, da bo treba še nazaj, ter da nima smisla, kljub temu, da mi je šlo več kot odlično izivati usodo. Zaželim Alešu srečno se obrnem in pričnem se vračati.

Se je v nadaljevanju proti Belleviju pokazalo, da je bila pravočasno vračanje prava odločitev. Pri tem počivališču, mi je sicer še vedno šlo odlično, a v nadaljevanju me je le počasi začelo pobirati. Pričakovano bi lahko rekel.

Tako sem po slabih petih urah le prišel do zgornje postaje vzpenjače.Tu se je moja pot končala - GPS zapis poti. Sicer pa sem že doma sklenil, da navzdol ne grem peš, ampak z gondolo. Imajo pa pri Pohorski vzpenjači neko čudno finto kar se tiče vozovnic. Enosmerna stane 5€, povratna pa tudi popolnoma enako. Razumi če lahko.

(Ta mi je uspela v petem poskusu)

Sicer pa mi je Marjetka naročila, da naj prinesem domov kaj gob, pa si teh nisem upal ;)

Kako pa je šlo Alešu bo sam napisal.. Kolikor izgleda obstaja možnost, da bo treba ponoviti...