Teden sprememb

Najprej je bil na vrsti kardiolog, ki mi je dal odgovor. Še lahko tečem. Jupi. Problemov s srcem torej nimam. Za težave s padcem pritiska po večjih obremenitvah pa mi je svetoval,da pred tako obremenitvijo raje  vzamem polovičko tabletke, ter, da se izogibam praksi ki sem jo uporabljal do sedaj, ko je sploh nisem vzel. Baje lahko tako pride do nekakšnega šoka, posledica pa je nenormalni padec pritiska. Od veselja sem si kar nabavil nove copate ;)

S tem se je pa tudi končala moja era bosonogega oz. minimalističnega teka. Leto dni vztrajajnja se očitno ni obneslo. Pokazalo se je,da le ni vse v glavi, oz. drugače povedano, pokazalo se je,da ni vse v tem,da verjameš. Se pa je pokazalo,da imajo pri tem načinu teka kilogrami zelo veliko težo. :)

Torej so le vse tiste bolečine okoli srca le posledica poškodbe ramena, kar je tudi ugotovil ortoped. Seveda sem najprej moral seči v žep, ultrazvok pač zdravstvo več ne plačuje. Kako bi brez ultrazvoka ugotovil kaj mi je pojma nimam. Se mi zdi,da te nekako prisilijo, da plačaš. Ampak meni se to vse skupaj že vleče tako dolgo, da nisem niti pomišljal. Torej ultrazvok je pokazal,da naj bi šlo za Burzitis. Vsled tega dobim napotnico za fizioterapijo. Čakalna doba tri mesece. če pa sežeš v žep, pa ni čakalne dobe. Torej v ponedeljek me čaka prava terapija. Še uro sem si lahko izbral izven delovnega časa. Sedmo zjutraj!

Sicer pa mi je v resnici že brez terapije malce bolje, ali pa se le tolažim. Ampak prejšnjo soboto sem presegel samega sebe. Na Never Give Up-u na stadionu Poljane mi je uspelo preteči celih 17 km. Toliko skupaj nisem pretekel, že zelo, zelo, zelo dolgo. Če dobro pomislim, od lanskega decembra. Standardno me je pričelo boleti  rame pri šestem kilometru, pri 10 km, ko sem nameraval končati, se za nekaj krogov zaklepetava z Borisom in potem je šlo do konca prireditve. Kar nisem mogel verjeti.

In tako so mi naenkrat spet zrasli apetiti. Mogoče pa enkrat le...

.