nedelja, 07. julij 2013

Vršič, tokrat prvič

Ko nas je Rado "tokrat brez odvečnih besed" povabil kot že nekaj let nazaj prvi četrtek v juliju na Vršič, sem vedel, da bom tokrat končno zraven. Prvič. Da bom izbral za napad na Vršič kolo pa je bilo tudi jasno. Tek je pač zame trenutno čisto postranska stvar in dokler ne saniram poškodbe ramena, ne nameravam teči, pa roko na srce, se mi tudi nekako ne da.

Sicer pa tudi na kolesu nisem bil kaj dosti.. Več ali manj sva se podila ob Muri in grizla v breg na Trate z Ano. Je bila celo ideja, da bi tudi Ana poskusila z Vršičem, pa si je premislila in raje spekla "žepke" z marmelado za vsakega udeleženca. Tudi vredu.

Že pred samim začetkom vzpona nisem hotel nič reskirati, kar se tiče ramena seveda. Tako sem najprej potreboval pomoč Aleša.


Za nagrado je dobil celo en krog.


In potem štart, štart brez vsakih pričakovanj. 



Cilj je bil, da pridem na vrh tako ali drugače. Zato sem na začetku kar nekaj časa kolesaril s tekači. In nekateri so stvar vzeli smrtno resno.


Potem pa se je začel breg. Ok, vedel sem, da ne bo lahko, da pa bo znalo biti kar za..bano, sem pa tudi vedel. Nekaj časa kolesarim za Samotom,


potem pa mi uide. Mene pa kar konkretno zakuha, pulz je tudi šel v višave in prvič sem primoran stopiti s kolesa v klancu pred Mihovim domom. Da bo jasno, kolo sem potem do vrha potiskal še večkrat.


Vzamem si krajši postanek in počakam na vse, ki so za menoj. Da bo jasno, tekače, ne kolesarje. Kolesarji so bili že zdavnaj vsi pred menoj. Kot zadnjega počakam še Petra in greva dalje. Se je na koncu pokazalo, da sva bila skorajda enako hitra. Nič kaj dosti prej nisem dosegel vrha pred njim.  


Vmesno postajo Kočo pri Gozdu sem namerno izpustil. Sicer me je Rado vabil, a če bi se tam ustavil, bi bilo  veliko vprašanje, kdaj bi sploh dosegel vrh.


Raje sem se odločil za več manjših postankov. In potem so se komajda začele tiste znamenite serpentine in tekači so me, kljub njihovi pavzi, pričeli prehitevati. Eni so celo tekli,


spet drugi so raje ubrali taktiko hitre hoje, a vsi so bili hitrejši od mene. Ne moreš verjet, če ne doživiš.


Pa saj nisem mogel biti kaj dosti hitrejši. Še tretja decimalka na mojem kolesarskem števcu se je komaj premikala, toliko o moji hitrosti. Sem potem našel celo razlog zakaj tako. Očitno to moje kolo ni namenjeno hribom. Za ravnino in majhne klance v okolici doma je čisto spodobno kolo, za takšne klance, kot pa je Vršič, pa je očitno čisto neprimerno.  To se zelo dobro vidi tudi na posnetku, ko gonim, kot da bi imel v najvišji prestavi, v resnici pa sem imel v najnižji.



Pa kaj bi jamral, uspelo mi je in edino to je važno. Vršič je bil osvojen


Sledila je še podelitev "sladkih medalj", ki jih je Ana spekla dan prej,



skupinsko fotografiranje

in "analiza"



Ha, tu na koncu pa res nisem več zdržal dolgo. Bil sem moker kot "cucek", s seboj pa nisem imel čisto nič za preoblečt, še anoraka nisem vzel s seboj. Ojej, sploh nisem doma razmišljal o tem. Sicer bi se lahko oblekel v "civilna" oblačila, a sem na vsak način hotel s kolesom tudi navzdol. Če sem se že navzgor matral, sem hotel uživati vsaj navzdol.

In navzdol je bilo kaj videti. Sploh nisem verjel, da sem prišel tu gor.


Tokrat nisem kaj dosti zaostajal in do Ruske kapelice smo prišli skorajda istočasno. 



Da se razume, Marjetka in Ana z avtom, jaz pa s kolesom. Zaključek pa pri znamenitem kozorogu in dan je bil popoln. Bo treba še kdaj ponoviti.



2 komentarja:

  1. Ma, carji ste. Vam prav zavidam tole športno prijateljstvo :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Naslednjič grem še jaz z biciklom!


    Japajade.

    OdgovoriIzbriši