Dolomiti, Alpe in še kaj I. del

Odločitev, da letošnjega dopusta ne bomo preživeli na morju, je padla že lani. Po lanski vročini smo si letos zaželeli hladnejše kraje in Dolomiti so se nam zdeli kar pravšnji. Da pa ne bi ostali samo pri Dolomitih, smo se že doma odločili, da bomo skočili še kam drugam. Prenočišča  smo si že doma rezervirali preko Bookinga, tako da je naša pot bila več ali manj znana že vnaprej.

1.dan:  Sladki Vrh - Alleghe

Za prvi dan smo imeli planiran kar "naskok" na Tre Cime, ker pa vremenska napoved ni bila najboljša, smo se odločili, da pridejo Tre Cime na vrsto šele naslednji dan. Alternativa je bila, da si na poti v Alleghe ogledamo izvir Drave v San Candidu in se sprehodimo okoli jezera v Toblachu.

Tako nam na pot ni bilo treba ravno zgodaj, saj se nam ni nič mudilo. In se mi tako brezskrbno vozimo skozi Graz, mimo Vrbskega jezera, Villacha in kar naenkrat smo v... Trbižu. Ups, to pa ne bo vredu. Seveda nihče, vključno z menoj, ni gledal, kam bi se morali v resnici peljati. Nismo imeli vklopljenega Garmina, pa tudi avtomobilska karta je lepo počivala v predalniku, konec koncev sem tudi kakšno tablo ob cesti očitno spregledal. Namesto, da bi se peljali preko Lienza, sem ga vsekal kar po svoje, proti Italiji pač. No, ko smo se zato znašli v Trbižu, smo le potegnili vse pripomočke iz predala. Avtokarta, Garmin, vse je bilo naenkrat na svojem mestu. Da pa se ne bi vračali po isti poti, smo ga vsekali kar po bližnjici preko Hermagorja. In tam naleteli na prvi prelaz na naši poti. Proti tistim, ki so nas še čakali v nadaljevanju poti, je bil ta prava mala malca. In tako prispemo na Toblaško polje. Znakov, kje naj bi bil izvir Drave, ni nikjer, nam pa se tudi ni sanjalo, kje bi lahko bil. In se odločimo, da gremo dalje, proti Toblachu. Najdemo primerno parkirno mesto in se odpravimo na pot. 

Ko prehodimo kakšnih 100 metrov, začne najprej rahlo deževati. Spogledamo se in se odločimo, da je bolje, če gremo nazaj do avtomobila. Napoved, da bo dež, je očitno držala.  Da pa ne bi ostali brez vsega, se odločimo, da vseeno še enkrat poskusimo najti izvir Drave. In krenemo nazaj v San Candido. Tokrat smo malce bolj pozorni in najdemo informativno tablo, kjer je izvir tudi označen. A kaj nam sedaj to pomaga, začelo je dobesedno liti in ni nam preostalo drugega, kot da nadaljujemo pot.

Med potjo do Cortine d'Ampezzo preneha deževati in tako se odločimo, da si jo ogledamo. Nekaj kroženja po mestu in končno najdemo primerno parkirno mesto. In ravno, ko hočemo stopiti iz avtomobila, se spet vlije. Nekaj časa sedimo in čakamo, da bo prenehalo, nato pa se odločimo, da gremo naprej. Bo pač Cortina počakala na kakšen drug dan. Na koncu pa se je izkazalo, da tega drugega dne ni več bilo. Pa se, glede na gužvo, niti nismo kaj preveč sekirali.

Kmalo po Cortini nas čaka prvi "resnejši" prelaz, Passo Giau na 2236 metrih. Dosežemo ga v deževnem, zelo vetrovnem in hladnem vremenu. 

Še dežnik mi je skorajda odneslo.

Kljub dežju je na prelazu kar nekaj kolesarjev. Najzanimivejše kolo pa je bilo tole: 

Dež počasi le poneha in odločimo se, da se končno malo sprehodimo.

Pokrajina nas čisto prevzame in na koncu nas za nagrado pozdravi še sonce. 

Bi še kar ostali, a smo morali počasi nadaljevati do današnjega cilja. Alleghe je majhno mestece ob jezeru in leži natančno na 1000 metrih nadmorske višine.

Naš apartma je bil tik ob jezeru. Zelo lep, pred kratkim verjetno obnovljen, skratka zadetek v polno.

2. dan: Tre Cime di Lavaredo

Na naš glavni pohodniški cilj se odpravimo dovolj zgodaj. Tudi tokrat moramo preko Passo Giau. Prekrasen razgled po včerajšnjem dežju nas prav razveseljuje.

Ponovno skozi Cortino, kjer kar mrgoli kolesarjev

Preko Passo Tre Croci do vznožja Treh Cim, kjer je potrebno za vhod z avtomobilom v ta nacionalni park, plačati 22 €.  Po 7 km vzpona, s povprečnim 12% naklonom, se pripeljemo na velik parkirni prostor, kjer je kljub zgodnji uri že kar velika gneča. 

Tukaj je tudi planinski dom, oziroma Rifugio Auronzo, nekakšna izhodiščna točka za pohode, ki leži  na 2320 m.n.v.

Na začetku me je ta gneča spravila kar v slabo voljo. Kaj takega res nisem pričakoval. Nekako si kar nisem mogel predstavljati, da bomo v taki gužvi hodili tu okoli. Sam sem pričakoval mir, tišino, sprostitev, ne pa teh kolon.

No, na srečo se je mali miljon pohodnikov nekako razkropil in postal sem boljše volje. Pa kaj ne bi, takšni in podobno razgledi te prav očarajo.

Po kakšnih 15 minutah hoje, po dokaj položni poti, smo že prispeli do prve koče, Rifugio Lavaredo. Malo za tem, sem že dobil prvo kepo snega, točno za vrat

Potem pa do vznožja sedla, kjer na vrhu zagledamo tale "tovornjakec" ki grize navzgor. Ko malo kasneje tam hodimo mi, se samo čudimo, po kakšni poti je peljal.

Vzpon na sedlo pa je meni povzročil kar nekaj nepričakovanih težav. Kakor, da mi je zaradi napora zmanjkalo sape. Očitne višinske težave, ki so se kasneje pojavile še nekajkrat. Zgleda, da nikoli ne bom videl Himalaje... Kljub vsemu pa je prihod na sedlo poplačan s prekrasnim razgledom na Tre Cime.

Sama pot je, če odštejemo tisti vzpon na sedlo, vsaj v začetku dokaj ravninska, odlično označena in široka, brez kakšnih prepadov, tako da je primerna za pohodnike in "sprehodnike" vseh starosti. Tudi za nas.

Do naslednje postojanke oz. koče, se ustavimo na razgledni točki s čudovitim razgledom. 

V resnici so razgledi od vsepovsod čudoviti.Tako počasi pridemo do Rifugio A.Locateli

Tukaj, med drugim, najdemo tudi celo serijo "gorskih vozil". Še vedno se čudimo, kako sploh pridejo tukaj gor.

Povsod naokoli cveti ogromno rožic. Človek ne bi pričakoval, da bo na tej višini naletel na take travnike rož.

V nadaljevanju pot ni bila več tako ravninska, postala je kar malo bolj razgibana. Kar nekajkrat smo se spuščali in spet vzpenjali.

Vseskozi pa je pot odlično označena in urejena.

Pri zadnji koči na naši poti

opazimo, da se v steni Treh Cim nekaj dogaja. Ni kaj, eni so resnično pogumni.

Na poti naletimo tudi na celo polje skalnih možicev

in seveda tudi mi postavimo svojega

Kmalu zatem nas pot pripelje na parkirišče in kar žal nam je, da je te lepe poti tukaj konec.

Nazaj grede v Alleghe, se ustavimo še pri prekrasnem jezeru Misurina.

Ker pa se nam še ni mudilo domov, se zapeljemo še do jezera Auronzo di Cadore,

katero pa je očitno umetno zajezeno.

Vmes si privoščimo še jabolčni štrudl, ki je malo drugačen od našega, ampak kljub temu zelo dober.

Zvečer se pripeljemo v Alleghe in že delamo načrte za naslednji dan.