nedelja, 08. september 2013

Ultramaraton Celje - Logarska tokrat malo drugače

Natanko dve leti je odkar sem se sam prvič podal na to pot. Tokrat je moja naloga bila čisto drugačna. Najprej sem imel namen Borisa spremljati kot kolesar , a naju je moja poškodba rame primorala, da sva se prilagodila. Tako sem se prelevil v spremljevalca  v vozilu. Po eni strani super sem si mislil, voziti se zraven in občudovati čudovito okolico ob reki Savinji, ne bo nek težak posel...

Štart v Celju. Na pot so se podali kot snete sekire


Tudi v Polzeli, kjer sem ji pričakal na mostu ni bilo nič bolje


Še prej pa se čudil, kako nizki vodostaj ima Savinja


Sicer pa smo pred mostom najprej pričakali vodilnega, kasneje tudi prepričljivega zmagovalca. Tale Nemec je lani prišel na izlet v Logarsko, slišal za ta tek, ga odtekel in zmagal.


Naslednja postojanka, kjer sva se dogovorila, da se dobiva je bilo Mozirje. Še prej je bilo treba prečkati most v Letušu. Tukaj se je pokazalo, da bi morali biti policaji , ki ustavljajo promet zaradi tekačev, ki prečkajo most, tudi tekači. V tem primeru je policistka ustavila promet ravno pred mano. Ok vem za kaj se gre, pritečeta dva tekača, potem pa.... Hm, čakamo pa nič on pa hladnokrvno gleda v smeri od koder naj bi prišli tekači. Čakamo in čakamo. No končno prideta spet dva in spet čakamo. Ha, sedaj pa mi je bilo že malo čudno. pa ne samo meni, pride policaj pogleda in nas spusti naprej. Mogoče pa je bil tekač...

Mozirje. Gneča. Ni čudo, tukaj je tudi štart maratona proti Logarski. Čisto drugačno vzdušje kot pred dvema letoma, ko sem jaz pritekel v Mozirje. Takrat je bilo skorajda vse že prazno. 

Naslednja postojanka Ljubno ob Savinji. Še prej se zapeljem, kar za avtomobilom enega od spremljevalcev, kjer pričakamo tekače nekje na vmesni poti med Mozirjem in Ljubnim. Tokrat še zadnjič ujamemo zmagovalca. Sam grem oborožen s pijačo za Borisa nasproti. Potem pa telefonski klic. Prosi, če mu dam buf. Ups jaz pa stran od avtomobila, glede na tekače,ki so pritekli mimo bi tudi on že moral počasi priteči. Hitro do avta, poiščem buf se obrnem in Boris že teče mimo ne da bi me videl. Ojej na knap je šlo. Komot bi se lahko zgrešila. Šola za drugič. Ne oddaljuj se od vozila nikoli ne veš, kaj tekmovalec potrebuje, si rečem.

Ljubno ob Savinji in zgodba s policaji se ponavlja. Sam tokrat z njimi nisem imel problemov, a vsi z spremljevalci, ki smo čakali pred Ljubnim smo si bili enotni, da nimajo nekega občutka, kako hitro pridejo tekači do ceste, ki jo prečkajo.


In spet telefonski klic od Borisa. Pripravi luknjač, meni se je strgala štartna številka pravi. Pripravljen z luknjalom ga pričakam. 


Popraviva štartno številko, kapo na glavo in šiba ga dalje. 45 km je že za njim on pa še vedno svež in nasmejan


 Kilometri kar tečejo, spremljava pa je tudi možna na vsakih toliko kilometrov. Boris pa še kar teče brez postankov naprej


Potem pa počasi že meni kapne, da sploh ne teče slabo, sploh za to, ker se po najinem srečanju odpeljem nekaj km naprej in vedno naletim na Bogdana in Natašo vodilno v ženski konkurenci. Seveda tudi za njo navijam kot norc.


V resnici čakam, kdaj bo Boris popustil, da bo zapadel v kakšno krizico in ga bo potrebno bolj spodbujat


Pa je bilo prej nasprotno. V resnici je bil tako hiter, da mu na enem mestu pijače skorajda nisem uspel pripraviti pravočasno. Kar naenkrat se je prikazal. Na drugem pa sem ga jaz zafrknil.Ni bilo primernega mesta za parkiranje, naslednje pa je bilo kar nekaj km proč. Na srečo ni bilo najhuje se pa je komaj izšlo in bila je že žeja.  Sva hitro nadoknadila z dvema krajšima postankoma, pri katerih sem tudi sam moral na hitro pripraviti  pijačo.

Potem pa prihod v Logarsko dolino. Še vedno eden najlepših razgledov, kar jih obstaja. 


In cilj. Ura se ustavi pri 6:11:26. Vau to pa je rezultat. Za ta tek pravijo, da je vsak rezultat pod sedmimi urami vrhunski. 


Sledijo čestitke in Borisove prve besede: " A to je bilo to?" Ja to je bilo to, mu rečem. Nič kaj utrujen, zato pa srečen,da kar žari. Srečen,da mu je šlo tako odlično. O končni uvrstitvi pa se nama niti sanjalo ni. Vedel sem, da je bil nekje pri vrhu, a ko vidiva  enajsto (11) mesto v absolutni konkurenci in prvo v svoji kategoriji, kar verjeti ne moreva. Ni kaj iz tega dečka še bo kaj.


Malce se bo sicer moral še organizirati za stvari katere se tičejo za čas po teku. Bi bilo fino, da bi drugič v potovalki za tuširanje imel tudi hlače in natikače, da ne skače potem okoli bos in v samih spodnjih hlačah ;) . Pa saj vse ne more biti idealno.

In to je bilo to. 

Zakaj pa sem danes jaz utrujen, pa se mi tudi ne sanja...

3 komentarji:

  1. Lepo napisano in dokumentirano. Še dobro, da sem imel izkušenega tekača za spremljevalca, ki ve kako se tem rečem streže. Je bilo pa tudi zanimivo in hecno moje navijanje ob progi v spodnjih gatah, hi hi.
    Nikoli se ti ne bom mogel dovolj zahvaliti. Hvala res za vse Rajko, pravi prijatelj si!

    OdgovoriIzbriši
  2. Jep, na Borisa bo treba še računat, vedno boljši je! In to kar tako, mimogrede, z nasmeškom! Čestitke Boris!

    Rajko, dobro si ga podpiral, verjamem, da sploh ni lahko! Najbrž se ti je kar naprej mudilo...

    OdgovoriIzbriši
  3. Boris, tisto fotko z gatami pa nisem upal objaviti, mogoče drugič ob kakšni drugi priliki ;)

    Aleš imaš prav. Ni bilo počitka, kar naprej se mi je nekam mudilo. Huje, kot, da bi tekel sam :)

    OdgovoriIzbriši